Slavko Ziherl: 'Glavna težava v odnosu je komunikacija'
Psihologija Zanjo -
6. februar 2010 ob 00.00Čeprav je psihiater Slavko Ziherl pri koncu svoje kariere in ima samo še dve leti do uradne upokojitve, ga njegovo delo še vedno zanima. Doživel je vse, kar si je želel: od tega, da je bil specializant, mlad zdravnik, dvakratni direktor Psihiatrične klinike, do tega, da je dve leti živel in delal na Nizozemskem, kjer je naredil ponovno specializacijo iz psihiatrije, kar je bila še posebej dobra izkušnja .
Od lani ni več strokovni direktor Psihiatrične klinike, zdaj je samo še svetovalec za nedokončane projekte, ki jih imajo v kliniki. Med njegovim direktorovanjem so zgradili dve novi stavbi v Polju.
“Na strokovni svet hodim, da dokončam projekt forenzične bolnišnice – bolnišnica za sodno psihiatrijo in še novo stavbo za odvisnike od alkohola. Sicer opravljam svoje ambulantno delo v kliniki. Sem pa tudi predstojnik katedre na Medicinski fakulteti, kar mi je v izredno veselje. Obenem deset let na Pravni fakulteti predavam sodno psihopatologijo, ” skrajša naštevanje svojih funkcij dr. Slavko Ziherl.
Verjetno je težko imeti pravo mero v življenju?
Kaj pa je prava mera? Najbrž ima vsak svojo pravo mero.
Pa še toliko dejavnikov vpliva na oblikovanje vrednostnega sistema: nekaj nas učijo starši, nekaj v šoli, nekaj je vsesplošna morala, nekaj izvemo iz medijev, nekaj pa prinesemo s sabo na svet, mar ni težko najti svoje prave mere?
Kaj je poglavitno pri tem, kako si odrasel človek izbere nekatere vrednote oziroma po katerih vrednotah živi? Kdo je tisti, ki nam vrednote vcepi? Starši absolutno dajo osnovo, sicer pa na naš izbor vplivajo tudi šola in vsi drugi, recimo to, v kakšno skupino vrstnikov se mladostnik vključi, ali se ne vključi, ker se ne more … Starši vplivajo na otroke, poleg z vzgojo tudi z geni.
Kako pa je z dejanskim delovanjem staršev – ne mislim na vzgojo otrok, ampak na tisto, kar v resnici počnejo?
To je modelna funkcija staršev. Preprosto rečeno, starši so otrokom vzor. Iz tega izhaja znana floskula, ko oče reče sinu: Ne glej, kaj počnem, poslušaj me, kaj ti govorim, da moraš delati. Tu gre za neskladje. Starši smo otrokom vzor v marsičem, ne samo da jim dajemo vrednote, ampak sem kot oče svoji hčerki vzor, kako naj bo videti moški in kako bo praviloma videti njen partner.
Sinu sem vzor, kako naj se moški sploh obnaša v življenju. Modelne vloge, ki jih imamo starši, so spolne in tudi vrednostne. Gre za preplet vsega, kar lahko otrokom damo ali ne damo, kar je lahko prav tako hudo.
Torej gre pri vzgoji otrok za usklajenost izgovorjenega z obnašanjem?
To velja za vse komunikacije. Na osebni ravni je recimo zelo pomembno, ali pripoved spremlja ustrezna govorica telesa. Če vam govorica telesa pripoveduje nekaj drugega od tega, kar vam govorim, vas ne prepričam. Enako velja za starše v odnosu do otrok, ko je komunikacija dnevna, tudi nočna, ko otroka na primer spravljamo spat ali ga tolažimo ob mori ponoči.
Izjemno pomembno je, da je telesna govorica starša skladna s tistim, kar otroku pripoveduje. Otrok ne moremo prinašati okoli, ker imajo močne senzorje. Mogoče si ne znajo vedno razložiti, kaj se dogaja, to je odvisno tudi od njihove stopnje razvoja.
A ko začutijo neusklajenost med tem, kar govorimo, in našim ravnanjem, jih zmede in ob stalnem ponavljanju lahko zelo razdiralno vpliva na njihov razvoj. Še nekaj je pri naših otrocih: moji otroci, ne glede na to, kakšne gene so podedovali od naju z ženo, so bili v startu precej bolj pametni, kot sem jaz, in otroka mojih otrok sta še bolj pametna od mojih hčerk.
S tem ne mislim na inteligenčni kvocient, temveč na inteligentnost, ki pove, kako hitro in ustrezno se je človek zmožen prilagajati spremembam in ali se na novosti odzove s pametnimi ukrepi. Za nove generacije ni nič čudno, da so pametnejše od nas, ker so otroci že od malega bombardirani s toliko informacijami, ki jih mi nismo imeli. Če ta bombardiranja z informacijami padejo na ustrezno nevrološko-možganskocelično podlago, lahko pričakujemo izjemen razvoj otrok.
Prihajajo k vam tudi starši s težavami z vzgojo otrok?
Ne ukvarjam se z mladostniki, ukvarjam pa se tudi z družinsko terapijo, kar pomeni, da se partnerja navadno prideta k meni posvetovat, kaj bi bilo treba narediti, ko sta že tako daleč v nesoglasjih in nerazumevanju, da ne znata rešiti konfliktov. Velikokrat se ne strinjata prav o vzgoji otrok.
Tako se zelo intenzivno pogovarjamo tudi o vzgoji: kako pomembno je in kdaj, da sta usklajena glede vrednot, ki jih hočeta dati otroku, in kako to razrešiti ter kaj se dogaja, kadar se starša začneta prepirati o vzgoji otrok. Takrat svoj spor velikokrat prenašata na otroka, tako da ga izrabljata kot razsodnika ali ga samo kupujeta za svojega zaveznika – to se redno dogaja.
Imajo zakonci pogosto težave s komunikacijo, s pogovorom?
Glavna težava v partnerskem odnosu je komunikacija, sicer pa je zelo odvisno od tega, kakšni ljudje smo glede komunikacije. Zanimivo je, da na začetku skupnega življenja pari nimajo težav s komunikacijo. Takrat je mogoče celo bolj na delu govorica telesa kot pa samo izražanje.
Seveda ne govorim samo o tem, da se verbalno sporazumevata in rešujeta nekatere težave, ampak tudi o izražanju, sporočanju čustev, kar je za partnerski odnos bistveno. Ljudje s čustvi ne znajo zelo dobro delati. Lahko, da jih ne prepoznajo in jih potem ne morejo verbalno izraziti ali pa prepoznajo svoja čustva, a jih krotijo, tlačijo ali izražajo na neprimeren način. Prava komunikacija čustev v partnerskem odnosu je to, da se partnerja učita prepoznati svoja čustva.
preberite tudi
Komentarji
* Polja označena z zvezdico (*) so obvezna!