Aktivni.si

Obstajajo namreč cilji, ki jih ne moremo doseči niti s še tako veliko močjo volje. In so sanje, ki se razblinijo. Neizpolnjena želja po otroku, konec velike ljubezni, nesreča ali pa celo smrt bližnjih – v določenih trenutkih si je treba priznati, da je konec. Dokončno.

Novi cilji za nov življenjski pogum

Takrat se je treba posloviti. Včasih popolnoma, včasih pa le deloma. Neizpolnitev vseh načrtov spada k življenju. Neizogibno je, da morate včasih naleteti na ovire. Na knjižnih policah boste naši celo kopico knjig z nasveti, kako 'zmagati'. Toda zelo redke se ukvarjajo z izgubljanjem. To je sicer slabo, saj ljudje menijo, da je vsak poraz osebni neuspeh. Da so sami krivi odpovedi v službi, neuspešnih prijav za službo, bolezni.

Porazi se dogajajo tudi največjim junakom. Toda treba se je učiti tudi iz zamujenih priložnosti. Takole gre:

Vsak, ki se mora odpovedati velikim življenjskim sanjam, je upravičeno žalosten. Vsi si želimo potlačiti ta občutek, a to ni najbolj pametno. Žalost, ki si je ne dovolimo, in solze, ki jih ne potočimo, se kakor siv pajčolan usedejo na našo dušo. In preprečujejo, da bi si opomogli od poraza.

Priznati moramo, da kreposti ne gre enačiti z zmago. Krepost je tudi, če znate odnehati. Kdor to ve, lahko tudi iz porazov ustvari zmage. Pridobi nove sposobnosti in odkrije nove poti. Tako raste tudi samozavest.

Po neuresničenih sanjah je dobro, da nastopi faza, v kateri se osredotočite na izvedljive cilje in poiščete alternative. Zmagoviti poraženci si rečejo: “Lahko sem tudi drugačen. So tudi drugi cilji, za katere se splača boriti.”

Ob neuspehih in izgubljenih priložnostih pa pomaga tolažba. Ženske celo nekoliko lažje prenašajo neuspehe od moških. Uspeh igra v njihovem življenju popolnoma drugačno vlogo.

Moški se merijo po njem in tudi sami sebe ocenjujejo glede na svoj uspeh. Kadar so se prisiljeni odreči svojim sanjam ali ciljem, jih udari na najbolj občutljivem delu: njihovi samozavesti. Takrat potrebujejo našo pomoč.

1 Zmerjanje, kuhanje mule, nerganje – moški na glas predelujejo svoje poraze

Veliko moških ne zmore prisluhniti samim sebi, težko tudi izražajo svoja čustva. Znajo le mrmrati. In tako se zgodi, da se včasih ves čas vsajajo, namesto da bi spregovorili o svojih čustvih. Dopustite mu, da se preprosto izživi. To ga bo razbremenilo.

2 Ni treba razumeti sanj, temveč žalost

Slišati bo malce čudno, če bo nekdo jadikoval, ker njegov stari moped ne vžge več, ali pa ko mora nekdo sprevideti, da nikoli ne bo zmogel preteči maratona. Toda ne moremo reči, da gre za tolažbo, če mu boste hoteli zmanjševati pomen cilja. Vaš sogovornik bo žalosten, ker ga ni dosegel – in samo to šteje. Treba ga je razumeti.

3 Trpljenje je stvar občutkov – pomagajo torej tudi čustvene geste

Tudi če včasih tega ne boste niti opazili: za moškega ni lepšega, kot je objem njegove partnerice! Telesna bližina in nekaj preprostih nežnih besed mu bodo pokazali, da je ljubljen kljub porazu.

4 Če se boste zavedali svojih kreposti, boste lažje našli nove poti

Po določenem času v 'dolini jadikovanja' nastopi čas, da pogled znova usmerite naprej. To uspe le, če človek zaupa samemu sebi – in tu lahko pomaga partnerica. Spomnite svojega partnerja, kaj vse zmore in kaj vse mu je že uspelo. Ko se začne smiliti samemu sebi, lahko mirno rečete: “No, zdaj je pa dovolj!”

Komentarji