profimedia-0205229308

Verjamete v usodno privlačnost? Ljubezen na prvi pogled? Gre za romantiko ali nekaj, kar lahko razložimo z geni in hormoni? Preverite. 

Nekega dne, od tega je že več let, sem hodil po Čopovi ulici v Ljubljani in zgodilo se mi je nekaj, čemur se čudim še danes. Čeprav je bil delovni dan, je bila na sončno dopoldne ulica nabito polna ljudi, da sem se le s težavo prebijal med njimi. Na drugi strani Ljubljanice sem bil dogovorjen s prijateljem, da se dobiva na kavi. In potem sem jo zagledal: dolgonogo rdečelasko, ki je počasi hodila proti meni.

Nikoli prej je nisem videl. Najina pogleda sta se ujela in nikakor nama ju ni uspelo odlepiti. Ko sva šla drug mimo drugega, sva se oba hkrati ozrla in niti približno mi ni bilo jasno, kaj se dogaja. Na lepem pa se je ustavila in se mi nasmehnila.

Ustavil sem se in se ji približal. "Kdo si?" sem jo vprašal.

Rekla je, da ji je ime Dora. "Jaz sem Martin," sem odgovoril.

"Kaj se dogaja?" je dejala zmedeno, a s tako zapeljivim nasmeškom, da me je skoraj odneslo.

"Nimam pojma," sem odgovoril in predlagal, "najbolje, da greva na kavo."

"Okej!" je privolila.

Tako sem se namesto s prijateljem dobil na kavi z dolgonogo lepotico.

Povedala mi je, da je končala študij arhitekture, da pa je vrsto let pri nekem optiku na Danskem izdelovala oči. "Če kdo izgubi umetno oko, mu jaz naredim novo in narišem šarenico, ki je čim bolj podobna njegovemu naravnemu očesu," mi je razložila, ko sem jo debelo pogledal. "Punca lahko dobesedno vrže oko na človeka!" sem pomislil.

Čeprav se nama takrat ni niti sanjalo o tem, sva bila sredi ognjevitega paritvenega plesa, ki je postajal vedno intenzivnejši.

Veliko pozneje sem izvedel, da je pogled, ki je že bolj podobnem buljenju, izredno pomemben pri tem, da se dva sploh združita. Vse pa se začne že v rani mladosti, natančneje takrat, ko smo še dojenčki.

Dojenček nikakor ne more umakniti pogleda od svoje mame, saj je njegovo preživetje še kako odvisno od nje. Enako se odzivajo tudi mame: večina ne bi niti za trenutek spustila svoje nove igrače izpred oči. Pozneje, ko odrastemo, spoznamo, da nas spogledovanje seksualno vzburja. Zenice se razširijo, zaradi tega se nam zamegli pogled in drugi se nam zdijo še privlačnejši kot sicer.

Zrla sva drug v drugega in Dora se je dotaknila moje dlani. Naslednji trenutek sem se jaz dotikal njene roke. In potem sem začutil njen vonj. No ja, morda sem ga začutil že prej, a zavedel sem se ga šele takrat.

To, kako sva se spoznala, naju je begalo kar nekaj časa. Od tega zapletenega dogajanja, proti kateremu smo tako nemočni, je odvisen obstoj naše vrste. In to je za naravo veliko preveč pomembno, da bi se lahko zanašala na naš nepredvidljivi in muhasti razum. Zato začetni del paritvenega rituala navadno opravi namesto nas, mi pa to njeno dejanje opišemo z izrazom "usodna ljubezen".

Medtem ko sva z Doro sedela ob že več ur praznih skodelicah za kavo, se zamaknjeno gledala in pogovarjala "nimam-pojma-kaj", sta najini telesi izmenjavali neskončne količine informacij. Zdelo se je, da segava vedno globlje drug v drugega. Kar se je zgodilo zatem, je bilo neizogibno. Po kavi sva se sprehodila do njenega stanovanja in počutila sva se kot otroka na zadnjem sedežu družinskega avtomobila: lahko sva se igrala in razgrajala, proti cilju pa naju je vozil nekdo drug.

Sprehod skozi evolucijsko zgodovino seksa

Da bi si laže predstavljali, kako zadeva deluje, se na hitro sprehodimo skozi evolucijsko zgodovino seksa.

Med rešitvami za ohranitev vrst najdemo številne, med seboj popolnoma različne oblike. Nekaj najstarejših vrst živih bitij na Zemlji se ne more niti premikati. Govorimo seveda o starodavnih drevesih, ki so, če odštejemo lesno industrijo in množično iztrebljanje pragozda v porečju Amazonke, pri razmnoževanju kar uspešna. Plazilci se lahko plazijo naokrog in si aktivno iščejo hrano. Krokodile prištevamo med najstarejše živali, saj so na Zemlji živeli že veliko pred dinozavri. Njihovi možgani niso kaj veliko večji od žarnice in zato so sposobni opravljati le osnovne življenjske funkcije: napadanje plena, prehranjevanje in razmnoževanje. Ko se krokodilček izleže iz jajca, jo kar se da hitro ucvre čim dlje od gnezda in mame, saj bi ga v svojem slepem prehranjevalnem nagonu najverjetneje požrla.

Pred nekaj sto milijoni let pa so se pojavila nova bitja, ki so za svoje mladiče skrbela, namesto da bi jih požrla. Prvi med njimi so še vedno valili jajca, imeli na telesih posebne žepe, v katerih so nosili mladiče, in seske, s katerimi so jih hranili. Iz njih so se razvila bitja, ki so rojevala žive mladiče in skrbela zanje, dokler niso bili sposobni skrbeti sami zase.

Ta nova bitja so bili sesalci. Enako kot plazilci so se tudi sesalci instinktivno odzivali na okolje, najbolj tipična sta bila boj in beg. Kompliciran organizem in delovanje okončin sta jim omogočala, da so počeli vrsto različnih reči, ki so kmalu postale del njihovega nagona. Ker so imeli možnost pomnjenja, so se lahko tudi učili. Izredno pomembna sposobnost, ki je plazilci nimajo, je zmožnost razpoznavanja razpoloženja drugega živega bitja in vplivanja naj. Mladiči plazilcev se ne igrajo med seboj, mladiči sesalcev se, oboji pa so sposobni proizvajanja zvokov, s katerimi se sporazumevajo, v razvoju najbolj revolucionarno sredstvo komunikacije pa je obrazna mimika.

Obrazna mimika, ta tihi, skrivnostni sistem komuniciranja omogočajo obrazne mišice, ki so edine na telesu pripete neposredno na kožo.

Govorica telesa niti približno ni tako zelo ekspresivna kot gestikulacija obraza, ki lahko pokaže dejansko vsa emocionalna stanja, ljudje pa pri tem niso izjema. Večina ljudi priznava, da je vsebina našega govorjenja navadno veliko manj pomembna od tega, kako to povemo. Večina te obrazne in telesne komunikacije pa se zgodi nezavedno in nanjo najpogosteje ne znamo vplivati.

Vsi poznamo občutek, ki se pojavi, ko se z nekom izredno dobro ujamemo že v prvem trenutku, ko ga zagledamo. Tej nežnosti privlačnosti rečemo "kemija".

Poznamo pa tudi temu popolnoma nasproten občutek, ko nekoga ne prenesemo in niti sami ne vemo zakaj, saj ga vidimo prvič v življenju. Razlaga za oba pojava se skriva prav v kompleksnem sistemu neverbalne komunikacije.

Bolj ko se pomikamo navzgor po evolucijski lestvici, večja je tendenca sesalcev, zlasti med primati, da se med seboj sporazumevajo z obrazom. To počnejo samodejno, nezavedno. Svoje notranje počutje tako telegrafirajo okolici. Strokovnjaki pravijo, da deluje sistem obojestransko, kar pomeni, da nam telesno izražanje veselja navzven lahko spremeni počutje tudi navznoter.

Z drugimi besedami: če smo slabe volja, nas bo smeh drugih in gestikulacija veselja postopno spravila v dobro voljo. Na žalost pa to deluje tudi v negativno smer, kar pomeni, da se lahko popolnoma enako spravimo tudi v slabo voljo. Dober primer, kako si lahko izboljšamo razpoloženje, je telovadba v fitnesu. Ljudje se navadno še nekaj ur po vadbi dobro počutimo, saj razmigavanje v nas vzbudi občutek samozavesti in moči. Počutimo se velike, čeprav smo majhni. Zdaj morda laže razumete, zakaj se gorile tolčejo po prsih.

Osnovo za to lahko iščemo v zgodovini razvoja človeka, v časih, ko je medsebojno sodelovanje znotraj vrste pomenilo večje možnosti za preživetje. Sodelovanje pomeni, da moraš vedeti, kaj se dogaja v skupini oziroma kaj drugi v njej počnejo. Najprej se je treba naučiti vsega tistega, kar počno drugi, kar privede do nekega čustvenega stanja – navadno zadovoljstva. Od tod izvira tudi sočutje do sočloveka. Ko se odrasla človeka sporazumevata po teh skrivnih neverbalnih kanalih (ti so veliko intenzivnejši od besed), ne le ujameta čustveno razpoloženje drugega, temveč se uskladijo tudi srčni utrip, dihanje in celo govorni vzorci.

S posebnimi kamerami so posneli vedenje dveh odraslih in ugotovili, kako ti sistemi delujejo v realnosti. V pičlih petih sekundah se lahko obraz iz popolnoma srečnega spremeni v zgroženega in nazaj v ravnodušnega. Človeka, ki sta si blizu, bosta v zelo kratkem času (v pičlih 20 sekundah) začela uporabljati isto izrazno mimiko in kretnje. Bolj ko sta si človeka blizu in bolj ko sta si podzavestno naklonjena, bolj usklajena je njuna gestikulacija.

Ko govorimo o sporazumevanju med moškim in žensko, so lahko posledice takšne usklajenosti precej globoke in nevzdržne. In kar je pri vsem skupaj najbolj zanimivo, je to, da sploh ni treba, da ste v fazi iskanja partnerja, da bi bili dojemljivi za novo romanco ki je na vidiku. Vas nihče nič ne vpraša, vi ste tu le naključni akter v igri narave.

Ljudje smo pametni

Približno enako kot vsi drugi primati, kar pomeni, da se (posebno moški) pogosto vedemo kot šimpanzi. Imamo le eno orodje več: večjo količino možganskih celic, ki so pri človeku bolje razvite kot pri drugih živalskih vrstah.

Razlika pa ni tako zelo velika, saj je fizično primerljiva (če jih položimo drugo zraven druge) z nekaj kvadratnimi centimetri površine. Ta plast celic pa je popolnoma nezanesljiva, saj odpove pogosteje kot vaš službeni računalnik. Imenuje se neokorteks in je v telesu pristojen za to, da nam preprečuje, da bi počeli traparije, kot je divjanje z avtomobilom ali to, da končno položimo seksi direktorjevo tajnico. To je del možganov, o katerih je filozof Rene Descartes zapisal znamenito izjavo: "Mislim, torej sem."

A kaj, ko je pozabil na veliko gmoto preostalega dela, ki iz nas dela norce. Poglejmo si delovanje na primeru. Na bratovi poroki flirtate s precej okajeno svakinjino poročno pričo. Ker se tudi vi ne morete ravno pohvaliti z izredno treznostjo, kaj kmalu pomislite na to, kako bi se bilo mečkati z njo v postelji. Pametni del možganov, neokorteks, je seveda proti: "Se ti je zmešalo!?" Vendar ima glede na količino popitega alkohola obeh udeleženih strank precej majhne možnosti, da bi traparijo lahko preprečil.

Krivdo za takšno vedenje pa lahko najdemo v golih evolucijskih dejstvih. To, čemur mi pravimo civilizacija, je v primerjavi s trajanjem celotne evolucije manj kot sekunda. Čeprav se naša kulturna zavest, tehnologija in navade spreminjajo z bliskovito naglico, pa smo globoko v sebi še vedno lovci in nabiralci: našim fizičnim telesom kajpada nekaj tisoč let ni bilo dovolj, da bi se popolnoma preprogramirali in pozabili, da je naša glavna naloga na planetu preživetje.

Preživetje pa pomeni le eno: ostati živ dovolj dolgo, da se razmnožimo, da bodo tudi naslednje generacije lahko ostale žive tako dolgo, da se bodo razmnožile. Vse drugo je popolnoma nepomembno. Oziroma je bilo nepomembno v času nastanka naših možganov. Nadaljevanje vrste je bilo in je še vedno precej okrutna igra, ki smo jo pač prisiljeni igrati.

Romantična ljubezen je sicer odlična ideja, toda realno življenje z njo nima prave zveze, čeprav se bo marsikatera ženska pripravljena na smrt sporeči z moškimi, divjaki podivjanimi, da ni tako.

Profesor Richard Dawkins z oxfordske univerze je ob izidu svoje knjige The Selfish Gene (Sebični gen) izjavil: "Mi smo stroji za preživetje, premikajoči se roboti, ki so slepo programirani za ohranitev sebičnih molekul, ki jih poznamo pod imenom geni. To je resnica, nad katero sem tudi sam še vedno presenečen, čeprav vsa dejstva kažejo prav nasprotno."

Poglejmo si sebični gen v akciji

Sprehajate se po ulici, tako kot sem se jaz na dan, ko sem spoznal Doro. Prelepa ženska gre mimo vas. Ozrete se za njo in v telesu se začne nekaj dogajati. Srčni utrip se vam poveča in rahlo se začnete potiti. Hormoni začnejo svojo noro dirko po telesu. Kri napolni mišice, zato ste videti še bolj napeti kot sicer – za vsak primer, če ste slučajno njen tip. Drobne mišice, pripete na dlake vašega telesa, se napnejo in v trenutku doživite pet milijonov drobnih erekcij. Nekaj močnega se vas je polastilo.

Kaj se dogaja?

Prvi razlog, zaradi katerega vam je ženska všeč, so njeni košati, bleščeči lasje, ki ji segajo do ramen, in gladka koža. Oboje je znak tega, da je zdrava in najverjetneje ni gostiteljica parazitov. Želite si – oziroma del možganov, ki nadzoruje vaše življenje –, da bo preživela nosečnost in rodila zdravo potomstvo. Lasje pa poleg tega povedo nekaj tudi o njeni bližnji preteklosti.

Če nosi ženska lase do ramen in so ti zdravi vse do konic, to pomeni skrbno in redno negovanje. Poleg tega so tudi odraz zdrave prehrane, saj so lasje prvi, pri katerih začne telo varčevati. Niso namreč ključnega pomena za preživetje.

Veliko moških pa doživi enega prvih večjih šokov, ko se nekaj let po poroki večina žensk, ki so prej nosile dolge lase, iz praktičnih razlogov ostriže na kratko. Razlog je preprost: ne potrebuje več vabe, na katero bi ujela potencialnega moškega, saj že ima svojega, ki je lepo spravljen v fotelju in gleda televizijo.

Drugi razlog, zaradi katerega ste se ozrli za žensko na ulici, je njena mladost. To pomeni, da najverjetneje še ni bila noseča in ni rodila. Če gledamo skozi primitivno razmišljanje naših zastarelih možganov, ima prvi moški, ki oplodi neko žensko, precej velike možnosti, da bo lahko njegova skozi vsa njena plodna leta. Pred več tisoč leti so bile ženske od pubertete pa do smrti večino časa noseče ali pa so dojile. Njihovo življenje tako največkrat ni trajalo dlje kot 40 let.

Razlog, da moški vseh starosti radi gledajo za mladimi dekleti, je v tem, da si podzavestno še vedno želimo, da bi jih oplodili in s tem zaznamovali svoj teren. Če lahko obvladujemo situacijo na več terenih hkrati (obdelujemo več žensk hkrati), toliko bolje.

Včasih je bilo vse skupaj veliko preprosteje (ne vem sicer, od kod znanstvenikom tako natančni podatki o življenjskih navadah pračloveka): ko je prva žena začela izgubljati znake reproduktivne sposobnosti, si si pač priskrbel še eno, mlajšo žensko. V nekaterih kulturah je to še dandanes sprejemljivo; s to razliko, da se prve žene pač ne moreš kar tako znebiti, temveč je treba obdržati obe. Čeprav zahodna kultura tega ne odobrava, pa so namigovanja na to vidna vsepovsod.

Tretji razlog, zaradi katerega vas je ženska na cesti tako zelo prevzela, so njene rdeče ustnice, ki vam povedo, da je, čeprav je še precej mlada, že zmožna reprodukcije. Estrogen v puberteti je glavni krivec za to, da so ustnice mladih deklet napete in rožnate.

Enako se dogaja s sramnimi ustnicami, kar jim omogoča, da so dovzetnejše za spolni odnos. Ko njihovo naravno cvetenje mine (vrhunec doseže nekje v 14. letu), ženske začno uporabljati šminko, ki jih naredi moškim, katerih okolico dojemajo njihovi pramožgani, še vedno privlačne in spolno zanimive. Da pa ne bi mislili, da je šminkanje pogruntavščina moderne dobe. Rdečilo so uporabljale že Egipčanke 40. 000 let pred nami.

Druga znamenja njene reproduktivne zrelosti so velike prsi ter ozek pas, ki poudari široke boke, kar kaže, da ne bo imela težav med nosečnostjo in porodom. Medicinske analize so pokazale, da imajo ženske, ki se lahko pohvalijo s postavo v obliki peščene ure, za polovico večje možnosti, da zanosijo kot druge. Ženska, ki ste jo srečali, ima takšno postavo, za povrh pa jo še poudari s primernimi oblačili in čevlji z visokimi petami.

In to nas pripelje do četrtega razloga, zakaj se takšni ženski ne morete upreti. Če ste se vdali prvim trem razlogom in če je bila nasprotna stran vsaj pol toliko zainteresirana za vas, imate resne možnosti za prvi zares intimni stik z njo: vdihnite njen parfum.

Vonj je eden najpomembnejših dejavnikov pri združevanju nasprotnih spolov, kar velja za ljudi in živali. O svojem osebnem vonju precej neradi govorimo. Da bi ga prikrili, smo pripravljeni zapraviti na stotine evrov. Kljub temu pa smo vsi že slišali za feromone, hormone, ki jih izloča koža in s katerimi lahko vplivamo na vedenje drugih pripadnikov naše vrste. Ljudje pa smo tako zelo arogantni, da smo dolgo tajili, da feromone sploh imamo.

Zdaj, ko vemo, kako človeško telo deluje, vemo tudi to, kje v nosu je detektor zanje. Ne boste verjeli, a obvladujeta nas nos in vonj. Najmočnejši in najvplivnejši pa so vonji, ki jih zavestno sploh ne zaznavamo. Glede na to, da je v času ovulacije ženski vonj še bolj izostren kot sicer, smo moški in ženske biološko ustvarjeni tako, da znamo ravno v pravem času brati "dimne signale" drug drugega.

V teh vonjavah pa se skrivajo tudi drugi podatki, ki s samim seksom nimajo neposredne povezave. Mešanico vonjev sproducira tudi naš imunski sistem, ki tako sporoča morebitnemu potencialnemu kandidatu za parjenje, kakšno je naše zdravstveno stanje. Ko vdihavamo feromone, sočasno jemljemo vzorce genskega materiala nasprotnega tabora in tako podzavestno ugotavljamo združljivost. Eden od genov je sposoben razpoznavati tuje organizme, kot so bakterije in virusi, kar našim možganom pošlje podatek, kako blizu je oseba, katere feromone vdihavamo, v sorodstveni zvezi z nami. Poskus z rabljenimi majicami je pokazal, da zadeva brez dvoma še kako drži. Skupini izbranih žensk (uboge reve!) so dali povohati majice, ki so jih nosili različni moški. Majice, ki so jih nosili bratje ali očetje žensk v testni skupini, so jim smrdele močneje od drugih.

Ko nekoga srečate na ulici, seveda ne razmišljate o genetski združljivosti in o zmožnostih rojevanja. Imeti otroka s seksi žensko, ki jo prvič v življenju vidimo na cesti, je najverjetneje zadnje, na kar pomislimo ob pogledu nanjo. A to sploh ni pomembno, saj o te reči namesto nas kontrolirajo možgani.

To, o čem razmišljate vi, sploh ni pomembno. V svetu, v katerem so se naši možgani razvili, ni bilo preveč časa za razmišljanje, saj bi bili lahko že v naslednjem trenutku mrtvi, ker bi vas na čekane nataknil divji veper. Ko ste zagledali žensko, primerno za parjenje, jo je bilo treba kar najhitreje oploditi in s tem povečati možnosti za nadaljevanje svoje vrste in prenesti svoje gene na naslednjo generacijo.

Znanstvenikom očitno nikoli ne zmanjka idej za trapaste poskuse z ljudmi. Tokrat so izbrali skupino moških, ki so jim kazali serijo fotografij lepih golih žensk. Na koncu, ko so pregledali vse, so na vprašanje, ali so še vedno zaljubljeni v svojo ženo, odgovorili, da manj kot pred gledanjem slik. To Dawkinsovo teorijo le še potrjuje: vse, kar počno živali in s tem tudi ljudje, ima en sam cilj – prenesti svoje gene na naslednjo generacijo, in sicer na čim večjem terenu. Vaši geni se zato požvižgajo na ženo ali stalno partnerico in si privoščijo vsaj uživanje ob ogledu fotografij golih potencialnih kandidatk za prenos vašega genetskega materiala.

Zato ste ob pogledu na lepotico na ulici že pripravljeni na naslednji korak. Ali ga boste napravili tudi v resnici, pa je odvisno od tega, kako visoke so vaše moralne norme in koliko svobode si lahko privoščite glede na zakonski stan.

Če ste srečno poročen oče s kopico vam zelo podobnih otrok, potem je najbolje, da na nesramna namigovanja možganov kar lepo pozabite. Če pa ste samski, toplo priporočamo akcijo.

Kako se bo vse skupaj končalo, seveda ni odvisno le od vas, a možnosti, da svoj genetski material prenesete na naslednjo generacijo, so vseeno večje, kot če bi doma gledali nogometno tekmo ali sedeli v pivnici s prijatelji. A ne glede na to, kako zelo se trudimo, bo naše življenje teklo bolj po svoje kot ne, čeprav se bo nam zdelo, da ga izredno dobro obvladamo. Naš nadzor in svojeglave možgane pa še najlaže opišemo z naslednjo situacijo: kupimo si nov sestavljiv regal, knjižica z navodili je precej debela, a mi se sestavljanja lotimo po svoje. Ko zlomimo prvi vijak in skrivimo dva nosilca, se lotimo temeljitega branja pravil, ki pa nam takrat nič več ne pomagajo.

Izsledki sodobne znanosti in psihologije zadnjih 20 let so ob pomoči najnovejše tehnologije pokazali, da naše življenje veliko bolj upravljajo emocije kot racionalno razmišljanje. Čustva tako obvladujejo naše trenutne odločitve, spoznavanje novih ljudi, sporazumevanje z njimi in ne nazadnje odločitev, kdaj bomo svoj genski material zaupali naslednji generaciji. Gledano na splošno, je bil ta princip precej uspešen za naše preživetje. Za to energijo, ki nadzoruje in usmerja naše vedenje, so si sodobni znanstveniki izmislili celo ime: prilagodljiva podzavest. Sistem, ki se je doslej izkazal za precej uspešnega, pa je lahko precej neprijeten, če se kot njegove žrtve znajdemo v svetu, kjer veljajo družbeno moralne norme monogamije (in plačevanja visokih alimentacij).

Kljub vsemu pa še vedno obstaja upanje, da si bomo kmalu sposobni s podzavestjo pomagati bolje kot doslej. Racionalno razmišljanje je odlično in zelo predvidljivo, vse dokler gredo stvari po planu, ki smo si ga začrtali. Takoj ko se znajdemo v situaciji, ki je ne obvladamo in je v našem racionalnem planu nismo predvideli, pa nastopijo možgani s podzavestnim delovanjem, ki se takrat izkažejo kot rešilna bilka. Če se bomo sčasoma naučili ob pravem času prisluhniti temu delu možganov in ga znali vkomponirati v racionalni del razmišljanja, nam bo tudi življenje teklo precej lažje.

In kaj se je zgodilo z nama z Doro?

V mojem spominu je to ostalo kot najbolj nenavadno srečanje doslej. Nisva sicer ostala skupaj, sva pa skupaj preživela nekaj nepozabnih mesecev. Ostala sva prijatelja in kadar se srečava, mi po hrbtu še vedno zagomazijo mravljinci. Najini telesi se nista zmotili, le čas, ko sva se spoznala, ni bil najbolj pravi.

Paritveni ples je eno, življenje, ki nam ga diktira naša civilizacija, pa nekaj popolnoma drugega. Nagon, ki ga šimpanzi lahko slepo ubogajo, pri nas premagajo čustva. Čustva, ki jih poznamo in ki se jih trudimo prenesti na svoje otroke. In morda jim bodo nekega dne pomagala pri odločitvi za pravega življenjskega partnerja, in ne le tistega, ki si ga naše telo samo fizično izbere.

Martin Pesko

Preverite še, kako drugače ljubijo čustveno zlorabljeni ljudje. Pa tudi, zakaj si ženske poiščejo ljubimca.

Sorodni članki

Kaj se zgodi s telesom, ko se ne gibamo?

Ni naključje, da je človek najbolj dominantno živo bitje na zemlji. Do tega nas je v glavnem pripeljal splet okoljskih, bioloških in evolucijskih dejavnikov, ki so našim prednikom…
None

Bodite moški njenih sanj

Kaj si ženska v resnici sploh želi? In kako postati moški, po katerem je vedno hrepenela.

Koga psi bolj ubogajo, moške ali ženske? Raziskava je pokazala, da ...

Ali vaš pes bolj uboga vas ali vašega partnerja? Raziskovalci so odkrili, da v veliki večini raje ubogajo ...

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri