To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
5 slastnih pudingov s chia semeni
5 slastnih pudingov s chia semeni

Dr. Mitja Bračič: "Tekmovanja rekreativcev so nepotrebna"

Dr. Mitja Bračič: "Tekmovanja rekreativcev so nepotrebna" (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
28. 10. 2015

Dr. Mitja Bračič je ekspert za športno diagnostiko. Zaupajo mu tako profesionalni športniki kot tudi njihovi trenerji, ker je ključ do načrtovanja sodobnih, predvsem pa učinkovitih treningov in priprav, tudi tistih posebnih, po poškodbah.

Je strokovnjak, ki šport vidi v njegovo najbolj esencialno globino, v številke, v parametre. In zato nas lahko nauči marsikaj, o čemer pri rekreaciji nismo nikoli niti pomislili.

Kateri so navadno najtežji izzivi pri delu s profesionalnimi športniki?

V vrhunskem športu je v nasprotju s športno rekreacijo izjemen pritisk zaradi doseganja vrhunskih športnih rezultatov. Če trenirate nekega povprečno sposobnega rekreativca, se vsak malo večji napor izrazi v napredku. V vrhunskem športu pa je treba imeti veliko več znanja in izkušenj, da svetovnega ali evropskega prvaka pripravite za še višjo raven. Treba je uporabljati tudi optimizacijo treninga, saj je količina treninga in tekmovanj izjemno velika. Pri tem si pomagam z analizami športne oziroma biomehanske diagnostike.

Ob tem se velikokrat pojavlja še pritisk drugih trenerjev in seveda javnosti. Ampak večji je pritisk, bolj sem motiviran za svoje delo s športniki.

S katerimi profesionalnimi športniki ste že sodelovali?

Od leta 2002, ko sem končal športno kariero atleta, sem deloval v številnih klubih in reprezentancah.

V moštvenih športih sem dosegel največji uspeh z rokometno reprezentanco, in sicer 4. mesto na svetovnem prvenstvu leta 2012, ter rokometnim klubom Krim, 7. mesto v Ligi prvakinj.

Leta 2013 sem z Zmagom Sagadinom priprav­ljal mlado košarkarsko reprezentanco za Eurobasket – kot se morda spomnite, smo tam potem zasedli 7. mesto.

V letih 2008 in 2009 sem deloval tudi v hrvaški ženski rokometni reprezentanci.

Individualno pa sem pripravljal ali rehabilitiral naše najboljše športnike – med drugim so bili pri meni recimo Goran in Zoran Dragić, pa tudi Edo in Dino Murić, Boštjan Nachbar, Mirza Begić, Haris Vučkić in številni drugi.

V individualnih športih sem se sicer specializiral za eksplozivne športe, tako da že dolga leta pripravljam predvsem smučarske skakalce, judoiste, tekvandoiste, tenisače, alpske smučarje in deskarje na snegu. Od največjih uspehov bi zato vsekakor omenil dolgoletno sodelovanje z Marjanom Fabjanom, pomagam mu z analizami športne diagnostike, in sodelovanje z Jernejem Damjanom, ki je lani po mojem programu dosegel izjemen uspeh in zmagal v skupnem seštevku poletnega svetovnega pokala.

Letos sem potem po operaciji kolena pripravljal tudi najboljšo judoistko na svetu Majlindo Kelmendi. Z analizami športne diagnostike pomagam številnim najboljšim slovenskim atletom, kot so Luka Janežič, Sabina Veit in Robert Renner, ampak to je le peščica vseh, s katerimi sodelujem. V sistemu športne diagnostike imamo trenutno skoraj tisoč športnikov.

Kakšni so danes trendi v športni diagnostiki in pripravah profesionalnih športnikov? Kateri so glavni dejavniki, ki jih merite in optimizirate?

Razvoj sodobnega športa je vse bolj povezan z novimi tehnološkimi, raziskovalnimi in organizacijskimi metodami v procesu treninga. Rezultati športnikov so zato na današnji stopnji sodobnega športa vse bolj produkt programiranega in kontroliranega procesa treninga. V Sloveniji se največji delež takšne športne diagnostike izvaja v Centru za vrhunski šport, terenska testiranja pa izvaja Mobilni laboratorij.

Z biomehanično diagnostiko v procesu treninga se osredotočamo na številne cilje, ampak če omenim najpomembnejše, so to zagotovo nadzor osnovnih in specifičnih gibalnih sposobnosti, optimizacija telesne priprave in s tem izboljšanje tekmovalnega rezultata, modeliranje biomehaničnih struktur gibanja, izdelava gibalnih strategij na podlagi kinematičnih in dinamičnih spremenljivk, ugotavljanje in analiza napak pri izvajanju športnih tehnik telesne priprave, razvoj šport­ne opreme in pripomočkov, preventiva pred poškodbami, specialna priprava ob pojavu športnih poškodb in telesna priprava glede na značilnosti športne discipline, razvoj novih tehnologij za spremljanje tehnične priprave športnikov – to so kinematika, dinamika, tenziometrija, fiziologija, testi hitrosti in agilnosti –, razvoj programske opreme za merjen­je kinematičnih in kinetičnih spremenljivk, izdelava merskih protokolov in podajanje uporabnih informacij trenerjem in tekmovalcem, nadzor gibalne in tehnične priprave v fazi neposredne priprave za pomembna tekmovanja, recimo za svetovna in evropska prvenstva, pa tudi za olimpijske igre, in potem še nadzor tehnične priprave v tekmovalnih razmerah.

Je vaš sistem dostopen rekreativcem ali je to le v domeni profesionalnih športnikov?

Sistem, ki ga izvajamo v vrhunskem športu, je vsekakor dostopen tudi rekreativnim športnikom. Če ne drugega, bi vsem rekreativcem priporočal vsaj preventivni pregled mišičevja z metodo tenziomiografije za ugotavljanje mišične deficite in razmerja. Je pa res, da je to samo začetni del.

Za vadbo z dobrimi rezultati je namreč prav tako pomemben strokoven program treninga oziroma vaj, saj se s tem izognemo nepotrebnim poškodbam, po drugi strani pa hitreje in bolj učinkovito napredujemo.

Katere so sicer po vašem mnenju najpogostejše napake, ki jih počnemo pri rekreativnem športu?

Največja napaka je posploševanje športne stroke in poplava najrazličnejših samooklicanih trenerskih gurujev. Ti naredijo športnikom in rekreativcem največ škode. Med temi srečamo bivše športnike, fitneserje in ljudi, ki opravijo 40-urni tečaj in si na hitro omislijo neko licenco. Žal mi je, da naša zakonodaja to dovoljuje!

Tukaj bi apeliral na ljudi, naj preverijo izobrazbo svojega trenerja in se ne zanašajo samo mišičast zunanji videz. Menim, da je bolje imeti dober strokovni program kot pa nestrokovnega trenerja.

Druga največja napaka pa je vsekakor slaba telesna pripravljenost z vidika moči pred začetkom tekaškega treninga, tenisa, golfa, smučanja in drugih športov. Vse se potem pokaže v velikem številu preobremenitvenih poškodb in posledično številnih operacijah kolen in gležnjev.

Kaj je najpomembnejše pri preprečevanju športnih poškodb? Nekateri stavijo na ogrevanje, drugi na raztegovanje, tretji na samoomejevanje in izogibanje pretiravanju ...

Z metodo tenziomiografije, ki sem jo prej predlagal, lahko ugotovimo stanje mišičevja. S temi podatki potem določimo izbor športne panoge, ki ustreza naši mišični sestavi in morfologiji. Ustrezno izberemo vzdržljivostni šport ali eksplozivni šport.

V praksi srečujem veliko ljudi, ki imajo eksploziven tip mišičevja, pa se želijo preizkusiti v maratonu. Hitra mišična vlakna teh ljudi se hitro utrudijo in tukaj potem pride do preobremenitvenih poškodb, saj telesni material ne zdrži tovrstnih naporov. Druga velika napaka je prevelika količina treninga, ki ga izvajajo rekreativci. Počitek je tudi del treninga! Priporočam športno rekreacijo za zdravje, tekmovanja rekreativcev so po mojem mnenju nepotrebna.

Omenili ste počitek. Kako pomemben je pri profesionalnih športnikih, kako se odmerja in izkorišča?

Utrujenost je pogost pojav, ki ga lahko občutimo pri vseh športnih in vsakodnevnih aktivnostih. Na to, kako utrujeno se počutimo, vplivajo različni fiziološki (telesni) in psihološki dejavniki, obenem pa je utrujenost seveda povezana s trajanjem, intenzivnostjo in vrsto športne aktivnosti.

Morda je zanimivo že to, da je zaradi svoje kompleksnosti oziroma različnih pojavnih oblik in vidikov proučevanja utrujenost v strokovni literaturi različno definirana. Na splošno povedano se mišična utrujenost nanaša na poslabšanje izvajanja neke gibalne aktivnosti – recimo, podre se tehnika teka ali plavanja ali pa se poslabša drža na kolesu. Utrujenost občutimo kot povečan napor, ki je potreben za izvajanje določene gibalne aktivnosti in/ali kot nezmož­nost razvoja mišične sile, ki to aktivnost omogoča.

Z vidika mišičnega delovanja lahko utrujenost zaznamo kar po njeni definiciji, torej, da gre za 'nesposobnost nadaljevati delo pri določeni intenzivnosti' ali 'nesposobnost ohranjanja zahtevane ali pričakovane sile, ki je potrebna za izvajanje gibalne strukture'. Znano je, da je od 7 % do 20 % vrhunskih športnikov v svoji karieri doživelo 'sindrom preutrujenosti'.

Se lahko rekreativci kaj naučimo iz tega?

Verjeli ali ne, je pri rekreativnih športnikih ta pojav še veliko večji. Znaša namreč kar okoli 60 %. Razlogi za velik odstotek so različni, ampak verjetno ne tako zelo presenetljivi, recimo nesistematični trening, torej trening brez načrtovanja, pa pomanjkanje izkušenj, slaba strokovna podpora, se pravi trening brez usposobljenega trenerja, nepoznavanje osnov treniranja in fiziologije napora, slaba regeneracija, ker imamo premalo počitka in ker imamo slabo prehrano, ter seveda prevelika želja po izboljšanju rezultata.

Velik sovražnik rekreativnega športa so tudi nekateri proizvajalci športne prehrane, ki prepričujejo tako športnike kot tudi rekreativce, da lahko žlica prahu ali pest tablet zamenja tradicionalno prehrano. V večini primerov pa potem uživanje športne prehrane brez ustreznega sistema privede športnika do podrtja fiziološkega ravnovesja v telesu, kar se potem pokaže v slabi krvni sliki.

Torej smo pri utrujenosti sami sebi največji sovraž­nik. Kako potem pravilno pristopati k počitku?

Preventivni ukrepi proti pretreniranosti so naslednji:

  • preventivni pregled na začetku ukvarjanja s športno vadbo;
  • menjavanje oblike športne aktivnosti glede na letni čas – na primer poleti tek, plavanje, kolesarjenje, pohodništvo in pozimi smučanje, tek na smučeh, pohodništvo, plavanje, vadba za moč, skupinska vadba;
  • ustrezna prehrana glede na zahteve športne discipline in glede na zahteve dela, ki ga opravljamo v službi;
  • strokoven nadzor vadbe ob pomoči usposobljenega, in ne 'ljubiteljskega' trenerja;
  • načrtovanje treninga in pisanje dnevnika;
  • postopno povečevanje obsega in intenzivnosti vadbe ter zadostna količina spanja.

V primeru velike utrujenosti je priporočljivo, če ne kar nujno, počivati tudi kakšen dan več – takrat lahko opravimo kakšen dopolnilni trening ali si privoščimo športno masažo in savno.

Kakšni naj bi potem bili cilji rekreativne vadbe?

Vsak rekreativec se mora namreč zavedati, da kariera vrhunskega športnika traja do 10 let, kariera rekreativca pa lahko traja vse življenje. Zato moramo z življenjsko energijo ravnati skrbno in racionalno, ker je ne premoremo v neomejenih količinah.

Cilj rekreativne vadbe mora biti zdravje, dobro počutje in harmonija z okolico in ljudmi, ki jih imamo radi. Rezultati na rekreativnih tekmovan­jih niso najpomembnejši, ampak sta pomembna telesna pripravljenost in stanje duha. V vsakem primeru, ne glede na rezultat, moramo biti zadovoljni z nastopom in s tem, da smo zdravi in se veselimo življenja.

Del vaših priprav profesionalnih športnikov je tudi skrb za motivacijo. Kako pristopate k temu izzivu? Motivacija je za večino ljudi največja ovira do redne rekreacije.

Motivacija profesionalnih šport­nikov v bistvu izhaja iz osebnosti trenerja. Psihološka priprava je dolgotrajen proces, tako kot športni trening. Srečal sem veliko zelo dobrih športnikov, ki niso dosegli vrha prav zaradi slabe psihološke priprave. Menim pa, da je lahko trener s svojimi življenjskimi izkušnjami, znanjem in vedenjem idol svojim športnikom.

Nekateri trenerji so rojeni motivatorji, drugi ne bodo nikoli, ker je pri njih strah pred neuspehom preveč izražen. Marsikateri trener ni tudi vodja, zato ima težave v vrhunskem športu, saj jim že naslov državnega prvaka njihovega športnika pomeni velik uspeh. Zame in za nekatere druge vrhunske trenerje je uspeh, da so naši športniki najboljši na svetu.

Če ljudje niso motivirani za športno rekreacijo, potem naj si preprosto poiščejo drug hobi. Neumno je, da bi se ukvarjali s športnimi aktivnostmi, ki jih ne osrečujejo ali pa jim celo pomenijo stres.

Recimo, da se po daljšem obdobju brez gibanja odločimo za redno vadbo. To bo za telo gotovo šok – na kaj naj bomo pozorni?

Priporočam postopnost. Prvi teden opravite dva ali tri treninge, ki bodo usmerjeni v splošno telesno pripravo z vidika moči, gibljivosti in splošne vzdržljivosti. Vsekakor odsvetujem, da že na prvem treningu odtečete 10 kilometrov. Za tek se je treba ustrezno telesno pripraviti.

Če hodite na skupinske vadbe, priporočam, da prvi mesec opravite splošni trening moči in vzdržljivosti. Skupinske vadbe ne upoštevajo individualnosti in je lahko obremenitev za nepripravljenega rekreativca na začetku prevelika.

Kako naj potem ločimo dobro bolečino od slabe?

Vsaka bolečina je alarm, da je nekaj z našim telesom narobe! Dobra bolečina ne obstaja. Vadba naj ne bi povzročala bolečin.

Zato tudi rekreativci potrebujejo strokovne trenerje, ki bodo znali načrtovati vadbo za vsakega posameznika. Za primer lahko dam košarkarsko ekipo, v kateri so vsi dobro trenirani, vendar ima vsak igralec deficite, pomanjkljivosti, mogoče v moči, mogoče v gibljivosti, vzdržljivosti ali pa hitrosti.

Naslednji problem – kako te deficite izboljšati ali celo odpraviti. V športni rekreaciji se pojavlja še dodatna težava, ker imate v kakšni skupini moške in ženske, mlajše in starejše, trenirane in netrenirane, suhe in tiste s pretirano telesno težo, torej zelo nehomogeno skupino. Kakšen trening narediti, da bo vsem prav? Prva rešitev je, da znotraj te skupine oblikujemo več manjših homogenih skupin in zanje pripravimo specifične programe. En program za vse je nestrokoven pristop!

Se lahko pri izbiri rekreacije odločimo narobe, tudi če nimamo nobenih poškodb?

Športnih vsebin imamo veliko. Seveda je prvo merilo denar. Športi, kot so tenis, golf, smučanje, srfanje in kolesarjenje, so dragi že zaradi opreme. Pri večini ljudi je že to odločilen dejavnik izbora telesne dejavnosti.

Na drugi strani za tek potrebujemo samo kakovostno športno obutev. Kot sem že omenil, bi vsakemu, ki bi si želel ukvarjati s športno dejavnostjo, priporočal, da se v našem Centru za vrhunski šport oglasi na posvet. Z analizo telesa in mišičevja bi hitro ugotovili deficite in se lažje odločili za ustrezno telesno dejavnost.

Seveda sta poleg nasveta pomembna tudi ustrezen program vadbe in demonstracijski trening glede pravilne izvedbe vaj. Nepravilno izvajanje vaj lahko namreč povzroči bolečine in poškodbe.

V katero smer menite, da bo šel razvoj priprav profesionalnih športnikov, ki se iz sezone v sezono bolj spreminjajo v prave stroje z nadčloveškimi sposobnostmi?

Vrhunski šport je že šel v smer razvoja visoke tehnologije, ki podpira proces športnega treninga. Športna diagnostika se razvija izredno hitro in tako rekoč vsako leto imamo nove tehnološke pripomočke za spremljanje razvoja mišične moči, hitrosti, vzdržljivosti, reakcijskih časov ter koordinacije.

Glavni cilj načrtovanja treninga je, da z meritvami pridobimo čim več objektivnih informacij o telesni pripravljenosti športnika. Več informacij pridobimo, lažje spremljamo napredek športnika skozi trening. Seveda pa je proces treninga tisti, s katerim športnika pripravimo na višjo raven ali pa ga zapeljemo v stanje preobremenitvenih poškodb ali preutrujenosti. Večina vrhunskih klubov, reprezentanc ter individualnih športnikov ima tovrstno strokovno podporo. Veliko se ukvarjamo tudi z dodatnim izobraževanjem trenerjev, kako uporabiti izmerjene podatke za načrtovanje treninga. Predstavitev napredka športniku pa pomeni veliko motivacijo zanj, saj skozi grafe in številke vidi, koliko je napredoval. S takšnim pristopom pa posledično ustvarjamo tudi zaupanje v sistem dela trenerja.

Napisal: Darjo Hrib, fotografije: osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri