To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Zakaj toliko nerazumevanja med starši in odraslimi otroki?

Zakaj toliko nerazumevanja med starši in odraslimi otroki? (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
15. 3. 2016 Vir: Lisa

Velikokrat starajoči se starši svojim odraslim otrokom, ki se neradi vračajo domov, potožijo: Nič te ni k meni. Zakaj ne prideš? Kdaj bo prišla?

Sem sama. Oni pa kar ne morejo in ne morejo priti, pa velikokrat sploh ne vedo, zakaj.

Samo notranji občutek nelagodja in stiske jim pravi, da je bolje, če se ne videvajo pogosto. Že vnaprej pa lahko predvidijo, kaj se zna zgoditi na obisku staršev.

Znova bodo prevzeli vloge, ki so jim poznane že iz otroštva in se ob družinskih stikih prebudijo. Dežurni krivec bo znova postal dežurni krivec, najljubši otrok bo opevan, kako dober in sposoben je, odgovoren otrok do dobil nove odgovornosti, prepirljiv pa se bo zapletel v že poznani ciklus konfliktov s starši.

Zakaj se starši in njihovi odrasli otroci ne razumejo?

Zakaj ne morejo zakopati bojnih sekir, starih zamer in nepravičnosti, ki so se dogajale v preteklosti?

Medsebojno nerazumevanje po eni strani izvira iz bolečin otroštva in mladostništva, ki jih je otrok doživljal v odnosu s starši, sorojenci in v odnosu med staršema.

Po drugi strani pa prihaja iz odnosa staršev do otrok in dinamike, ki se je odvijala med vsemi družinskimi člani.

Tako bo sin, ki je bil največkrat deležen udarcev, sramotenja in poniževanja, odraščal pa je ob sestri, ki je bila vedno uboga, dovzetna za bolezni in je zato dobivala največ pozornosti od staršev, in bratu, ki je bil v vseh pogledih vzoren in priden, gojil jezo in zamero do sorojencev, še več negativnih čustev, celo bes, do mame in očeta pa maščevanje.

Odraščal je namreč v svetu nepravičnosti in krivic, česar ne more pozabiti. Prav tako ne more potlačiti ali požreti svojih burnih čustev, ki tlijo v njem.

In po drugi strani si ne upa tvegati, da bi s starši spregovoril o krivičnih stvareh, ki so se mu znotraj družine dogajale kot otroku. Jeziti se na starše je vendar ena od najbolj tveganih stvari.

Odrasli otroci nikoli ne obupajo

Velikokrat pa na drugi strani dobijo odzive: "Saj sem vse storila za vas. Vse svoje otroke sem imela in imam enako rada. Saj sem hotela samo dobro. S teboj sem bila tako potrpežljiva, bil si nemogoč otrok."

To je njihov način doživljanja starševstva in odnosa s posameznimi otroki in vanj verjamejo že 20, 30 ali 40 let in lastni otroci tega načina doživljanja ne morejo spremeniti. Vsaj v celoti ne.

Lahko pa počasi in previdno začnejo govoriti o tem, kako so se počutili kot otroci v družini, s svojimi vlogami. Da jih starši slišijo, da doživijo tisto razbremenitev težkih občutkov, ki jih s seboj že dolgo nosijo, in nato olajšanje, ki ga samorazkrivanje prinese.

Treba pa je tudi povedati, da se bodo starši po večini postavili v obrambo, branili bodo svoje materinstvo, starševstvo: "Tako je bilo včasih. Dala sem vam tisto, kar sem najbolje znala. To, kar mi praviš, sploh ni res, jaz sem bil vedno dober oče, tudi če sem kdaj položil roko nate."

Večkrat bodo otroci s starši poskušali vzpostaviti pristen odnos glede bolečih tem, več verjetnosti je, da se nekaj tudi v njih spremeni, omehča, ko si bodo dopustili spustiti obrambe in začutiti razbolelega otroka, danes odraslega.

Kdo je kriv?

So potem vsega, kar se je bolečega zgodilo v otroštvu otrok, krivi starši? Jih je treba privezati na sramotilni steber in jezno obračunavati z njimi?

Večina krivic, nepravičnosti in razlik med otroki ni nastala namerno, ampak so rezultat vzgoje in starševstva, ki so jo lahko takrat starši nudili svojim otrokom, čeprav so se jim dogajale neprijetne, celo težke stvari.

Ti starši so se trudili delati dobro in delati tako, kot so najbolje vedeli in znali. Če so svojim otrokom delali slabo, in to namerno, gre najverjetneje za njihovo bolečino, ki so jo oni doživljali kot otroci ob svojih starših in nikoli čustveno predelali, zato so jo nezavedno prenesli na naslednji rod. In znova – drugače niso znali.

Domov, k starajočim se staršem, vodita le dve poti

Stara in uhojena pot z vlogami otrok, ki so jim bile nezavedno dodeljene, ki se ne konča, niti takrat, ko so starši že pokojni, saj ostaja hrepenenje po drugačnem odnosu, in nova, še neuhojena stezica tveganja, ki bo postala cesta, ko bo starš slišal otroka, ga sprejel v svoji bolečini in mu začel dajati tiste dele ljubezni, po katerih je vedno hrepenel.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri