To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Rane iz otroštva: Ti dve besedi najbolj potrebujete (in 5 majhnih korakov, ki jih naredite, če ste obtičali)

Rane iz otroštva: Ti dve besedi najbolj potrebujete (in 5 majhnih korakov, ki jih naredite, če ste obtičali) (foto: Profimedia) Profimedia
22. 2. 2019

Odpustite jim. Bodite prijaznejši. Bodite razumevajoči. Oddaljite se. Bodite pozorni. Glejte naprej. Mimo je. Ostanite močni. Ne. Če okrevate po škodljivem otroštvu, sta dve besedi, ki jih najbolj potrebujete ...

"Odcepite se."

Ljudje smo (v nasprotju s splošnim prepričanjem, da se je treba potruditi in zdržati) po naravi vztrajni. Resnično težko odnehamo, pustimo za sabo, in razlogi za to so hkrati zapleteni in preprosti.

  • Precej lažje ostajamo na mestu, kot da bi se premaknili, status quo nam ustreza bolj – tudi če gre za slab in boleč položaj – kot pa neznano.
  • Znani smo tudi po tem, da se izogibamo tveganju – psiholog Daniel Kahneman je prav za dokazovanje le-tega prejel Nobelovo nagrado – naš um pa premore obilico navad, ki se nas bolj ali manj držijo.
  • Bolj nas motivira občasnost – če se nam stvari, ki si jih želimo, dogajajo tu in tam – kot pa situacija, v kateri bi imeli ves čas vse ali pa ničesar.

To se še posebej nanaša na situacije, v katerih so ljudje odraščali brez ljubezni, odobravanja, podpore ali pa so bili deležni le trohice tega. Tudi, če ste bili deležni nenehne kritike in le občasnega zatišja, bo to na vas učinkovalo podobno kot kosilo iz petih jedi.

Poleg tega na svet radi gledamo skozi rožnata očala in vsak poraz prepoznamo kot »skorajšnjo zmago«. Zato ljudje vedno znova poskušajo srečo pri igralnih aparatih, ko se znaki skorajda ujemajo, pa tudi pri golfu vztrajamo iz istega razloga.

Ko pride do hipne spremembe in mamo vsaj malce zanima, kar počnete, bratje ali sestre pa vam celo naklonijo kompliment, vas to napolni z upanjem, da se zmaga bliža: »Saj vedo, da se glede mene motijo. Mama bo končno spoznala, kdo sem v resnici. Mogoče se bodo te neumnosti končale in bo moja družina običajna.«

Na tak način se tudi zaradi nenehnega premlevanja, pogosteje ženske kot moški, osredotočamo na težavne in boleče situacije in pogovore, naj bodo pretekli ali sedanji, zato ostajamo v preteklosti in dvomimo vase, namesto da bi ukrepali in se premaknili.

Kaj odcepljanje NI?

Če se od nečesa odcepimo, ne pomeni, da se pretvarjamo, da se pretekli dogodki niso zgodili, da nismo bili prizadeti oziroma da starši niso ničesar krivi in jim za to ni treba odgovarjati.

Pomeni predvsem to, da se naučimo razločevati med različnimi vzorci razmišljanja, ki nam pravijo, da se moramo odcepiti, in med čustvi, ki jih moramo zavreči, ker smo zaradi njih obstali, ter tistimi, ki nam bodo pomagali, da se bomo premaknili in okrevali.

Lepše zveneč naziv za odcepitev, o kateri je govora, je umik od cilja.

Ne gre za enkraten proces, na katerega najprej pomislimo, kot npr. vrvica, ki se nam razplete, ali pa balon, ki v trenutku, ko ga spustimo, poleti, ali pa kot predmet, ki pade, ko ga spustimo. Gre za proces, ki je kompleksen.

Kaj sploh je umik od cilja?

V osnovi gre za proces v štirih korakih, s pomočjo katerega

  • se odcepimo od miselnih procesov, zaradi katerih smo ohranjali status quo (kognitivni umik),
  • obvladamo čustva, ki nas spremljajo, kadar se vdamo ali odnehamo (afektivni umik),
  • se odpovemo prejšnjemu cilju (motivacijski umik) in
  • se aktivno lotimo novega (vedenjski umik).

Vsak izmed teh korakov zahteva rahlo drugačne sposobnosti.

Pri kognitivnem umiku moramo nehati premišljevati, zakaj nismo dosegli zadanega cilja in skrbeti/premlevati o tem, ter si v glavi vrteti vse možne scenarije, ki nas bodo verjetno poskušali prepričati, da morda le ne bi smeli odnehati.

Afektivni umik od nas zahteva, da se spopademo s čustvi, kadar nam pri doseganju zadanega cilja spodleti, kar vključuje tudi občutek krivde, pobitost ali zvračanje krivde nase.

Pri motivacijskem umiku moramo nehati premišljevati o omenjenem cilju in začeti z novim, vključno s tem, kar bi radi dosegli in poskusili.

In končno, pri vedenjskem umiku moramo ukrepati in začeti načrtovati, kako bomo spremenili svojo prihodnost.

Kako se to nanaša na toksično oziroma škodljivo otroštvo?

Če postavimo situacijo v kontekst ...

Peg Streep, ki je v sklopu pisanja svoje knjige Daughter Detox: Recovering from an Unloving Mother and Reclaiming Your Life opravila veliko pogovorov, tako posploši okoliščine:

"V otroštvu niste čutili ljubezni, zdelo se vam je, da ste nevidni in odrinjeni, poleg tega ste bili podvrženi nenehni kritiki in iskanju grešnega kozla. Po najboljših močeh ste se ogradili, morda pa ste poskušali pomiriti druge. Kakorkoli, po najboljših močeh ste se spopadali s situacijo, dokler niste končno zaživeli kot odrasla oseba. Takrat ste začeli sami odločati o tem, kje boste živeli, s kom se boste družili, kako boste preživljali sebe, partnerja ali ljubimca, pa tudi o tem, kako se boste spopadli s svojo družino. Večina hčerk, ki niso bile ljubljene, in se zdaj lahko predajo občutku, da niso več pod neposrednimi vplivom mame, ne stori kaj dosti, da bi spremenila status quo, temveč skuša po najboljših močeh obvladati situacijo. Tu pa jim spodleti. Ker so še vedno prizadete zaradi srečanj s starši ali sorojenci, posledičnih čustev ne zmorejo obvladati. Še vedno se počutijo odmaknjene in ne zmorejo postaviti zdravih meja – spoznati morajo, da so v obstoječi situaciji obtičale, zato se morajo odcepiti in odkriti nov način za ohranjanje odnosov z družino."

"Tvoja mama je"

Kognitivni umik je težak, ker družbeni pogledi na družino poudarjajo pomembnost ohranjanja trenutnega stanja (»tvoja mama je«, »vse družine so težavne«, »s teboj je vse v redu, zato že ni moglo biti tako hudo«), pa tudi hčerke, ki niso bile ljubljene, pogosto podvomijo v svojo presojo, ker so leta in leta poslušale, da niso dovolj dobre, zato pogosto dvomijo vase (»morda ima prav in sem preveč občutljiva«, »potrudila se je po najboljših močeh in morda nimam prav, ko si želim več«).

Afektivni umik ni težak samo zaradi bolečine, ki v nas vzbuja celo paleto čustev, od jeze do žalosti, pa tudi občutek krivde, sramu in nelojalnosti, ker sploh razmišljamo o tem, da bi spremenili način povezanosti s svojo družino. Poleg tega nas preveva tudi strah, da je njihovo mnenje o nas pravilno, mi pa niti slučajno nimamo prav. Otroci, ki v otroštvu niso dobili ustrezne pozornosti, pa imajo že tako ali tako težave s prepoznavanjem in obvladovanjem čustev, zato je jasno, zakaj je ta del procesa odcepljanja tako težak.

»Glavni konflikt« je tisti, ki ovira motivacijski umik – gre za napetost med prepoznavanjm, da je treba urediti odnos z mamo in družino ter nenehno potrebo po mamini ljubezni, podpori in upanju, da ju lahko pridobimo. Zaradi omenjenega konflikta je hčerka ujeta v statusu quo.

Dokler se bo glavni konflikt nadaljeval, je nemogoče ukrepati, zato do vedenjskega umika – določanje novih ciljev za življenje in odnose – nikoli ne pride.

5 majhnih korakov do odcepitve:

Če ugotovite, da ste obtičali v situaciji, vam naslednje strategije lahko pomagajo pri osvoboditvi. Najboljši način je sodelovanje s sposobnim terapevtom, lahko pa ukrepate tudi sami.

Prepoznavanje, da niste krivi sami

Naravno zvračanje krivde nase vas ovira, prav tako pa tudi miselnost, da imate napako, ki jo lahko popravite in vse bo bolje. Ko boste spoznali, da krivda ne tiči v vas, boste ugotovili, da zato situacije ne morete rešiti sami. Eden ali oba starša morata sodelovati.

Zlorabe ne smete prepoznati kot normalno

Otroci vedenjske vzorce v družini prepoznavajo kot normalne, zato ni neobičajno, da s tem nadaljujejo tudi v odrasli dobi. Ne opravičujte in ne navadite se na verbalno zlorabo: prepoznajte jo in se mirno odzovite. Pravico imate, da postavite pravila, kako želite, da ljudje z vami ravnajo, tudi če gre za starša ali sorodnika.

Postavite meje

Morali boste ugotoviti, kako se spopasti z odnosom, in narediti, kar je treba – prekiniti stik oziroma ga omejiti – da vam bo to uspelo.

Pazvijte čustvene sposobnosti

Karseda natančno prepoznajte svoja čustva – to je pomemben del čustvene inteligence – in poskušajte ugotoviti, če lahko izsledite njihov izvor, še posebej pri odnosu do mame in drugih družinskih članov. Delajte na tem, da boste razločevali med občutkom krivde in sramu, pa tudi negativna čustva o sebi, kot npr. mnenje, da si zaslužite, da z vami slabo ravnajo, in da niste vredni ljubezni.

Uredite si misli

Premlevanje in skrb vas lahko popolnoma ohromita. Raziskave dr. Daniela Wengerja o vsiljivih mislih je pokazala, da potlačitev omenjenih misli povzroči samo to, da bodo še bolj vztrajne, zato morate najti drugačen način. Sam predlaga, da si dodelimo čas za skrb, lahko pa si denimo tudi dovolimo, da se s temi vsiljivimi mislimi soočimo ter razmislimo o najhujšem možnem scenariju, če se bodo naše skrbi uresničile in se bomo morali z njimi spopasti.

Odcepitev je umetnost, ki se je je težko priučiti, a jo lahko obvladamo.

Vir: Psychology Today

Preberite še: Čustveno zlorabljeni ljudje ljubijo drugače? 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri