Preprosto zato, ker smo si različni. Zelo enostavno, kajne? Zakaj torej želimo biti popolni in se vsakomur prilagajati, trobiti v isti rog, če je to nemogoče? Prav tako ni potrebe, da bi se vsi strinjali z vsemi, niti se vam ni treba strinjati z menoj.
V naši kolektivni zavesti je nekako zasidran stereotip, ki temelji na zgodovinskih dejstvih in na tem, da smo kot narod preživeli tudi tako, da smo gospodarjem (beri Avstro-Ogrska, Italija, Nemčija ...) kimali in se z njimi na zunaj strinjali, da ne bi dobili udarcev, v sebi pa smo stiskali pest in se borili s kulturo, lastnim unikatnim jezikom, pisano besedo in s tem, da se v svoji globoki biti nismo dali nikoli potujčiti. Na to bi morali biti ponosni.
Zdaj živimo v nemirnih časih, smo na razpotju novih ureditev, miselnost se spreminja, kvazired, kot smo ga poznali, se sesuva in utira pot novim razmišljanjem in aktivnim ljudem, ki imajo vizijo ter vedo, da se z njimi določen del ljudi ne bo strinjal, a vseeno se zavedajo, da je zdaj čas, ko je treba potegniti voz v pravo smer.
Zdaj pa preidimo z globalnega in zgodovinskega vidika na makro raven vsakega od nas.
Prepričana sem, da ste se vsi že kdaj znašli v situaciji, ko ste želeli ustreči, biti tako dobri, da vas kdo od avtoritete opazi in pohvali. To so lahko starši v našem otroštvu, lahko je učitelj ali profesor med šolanjem, to je lahko trener pri nogometu ali plesu oziroma vsi tisti, katerih mnenje nam veliko pomeni.
S tem, ko želimo ustreči, lahko premaknemo meje in naredimo čudeže ali pa pademo v kalup pričakovanega.
Po drugi strani pa se je treba zavedati, da je vsem nemogoče ustreči in da bomo vedno deležni kritike, zlasti takrat, ko bomo štrleli iz povprečja. V naših krajih velja, da če štrliš po katerikoli lastnosti, se te prime stigma, za tvojim hrbtom govorijo, da si čuden, nenavaden ali pa nor.
Večina ljudi se zato vda v to, da ne izstopajo, da ostanejo v sivem povprečju in se nikomur ne dajejo v zobe. Tako živijo svoj miren del življenja in za večino je to edini način bivanja.
Nekateri pa enostavno moramo 'požreti' dejstvo, da smo mogoče malce drugače razmišljujoči, morebiti smo preveč iskreni ali pa pozitivni, optimizem v teh svinčenih časih ni ravno pozitivna lastnost, bolj je domače to, da je treba jamrati, stokati in se kar naprej pritoževati.
Oznaka, da razmišljaš s svojo pametjo, je skoraj sinonim za nekoga, ki se bo slej kot prej znašel v zagati. Biti povprečen pač ni bistvo poslanstva in uresničitve vizije. Da vsem želiš ustreči, je okov, ki ti prepreči izraziti svoje potenciale in svojo voljo, saj kimaš tako, kot se pričakuje.
Da si posameznik upa misliti s svojo glavo, je v veliki meri odvisno tudi od vzgoje in možnosti sprejemanja drugačnih pobud že od prvih korakov. Da ima človek pogum upreti se dogmam, ki veljajo, je odvisno od tega, kako nor je, kako močen ego ima in kaj ga žene v uresničitev zastavljenega cilja. Če mu ni mar, ali bo s tem ustregel večini, potem je na dobri poti, da realizira nalogo, ki si jo je zadal.
Med takšne izstopajoče posameznike lahko štejemo slovenske športne gladiatorje in šampionke, ki se ne menijo za bolečine in trdo delo, temveč garajo vsak sleherni dan za vsako kolajno in pokal. Tu je mladi in perspektivni sloj bodočih upravljavcev podjetij, ki niso umazani s preživelimi vzorci in ki imajo znanje in vizijo.
To je vsakdo izmed nas, ki misli s svojo glavo in ki se ne da voditi kot ovce za pastirjem, lahko nas je peščica, ki mislimo drugače, a tudi to je nekaj.
Ohranimo optimizem in ni se nam treba klanjati pred nikomer, sploh pa ni treba vsem ustreči, saj je to nemogoče.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
