To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
5 slastnih pudingov s chia semeni
5 slastnih pudingov s chia semeni

Na pomoč! Kako naj rešim življenje?

Na pomoč! Kako naj rešim življenje? (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
23. 3. 2011

Še vemo, kaj smo se učili, vsaj nazadnje, ko smo pri rosnih 18 letih delali vozniški izpit in je bilo nujno opraviti tudi izpit iz prve pomoči? Kako že gre? Joj, saj ne vem! Kako so pa že delali zadnjič na televiziji, kako bi to naredili Višnjić v Urgenci? AAA … Na pomoč!

Kaj je oživljanje?

Osnova oziroma temeljni postopki oživljanja (TPO) obsegajo prepoznavo življenjsko ogroženega, klic na pomoč (112! ), izvajanje postopkov oživljanja (vzdrževanje proste dihalne poti, zunanja srčna masaža in umetno dihanje) ter uporabo avtomatskega defibrilatorja.

Življenje ogrožajoča stanja so tista, pri katerih pride do zastoja srca. Dobro vemo, da je srce naša najpomembnejša mišica, ki poganja kri po žilah. Če se ustavi, ni pretoka in celice ne dobivajo kisika, brez tega pa celice odmirajo. Naj­­­bolj so na udaru celice živčnega sistema (možgani).

V 80 odstotkih je vzrok za srčni zastoj bolezen srca, in sicer ishemična bolezen srca, ki nastane zaradi zožitve koronarnih arterij. O tej bolezni in o dejavnikih tveganja, o njenih značilnostih in posledicah smo že veliko govorili, je pa to najpogostejši vzrok t. i. primarnega srčnega zastoja.

Sekundarni srčni zastoj se pojavi pri nekaterih stanjih, pri katerih je srce zdravo, preneha pa delovati zaradi hudega pomanjkanja kisika, na primer pri zadušitvah, zastrupitvah, utopitvah, poškodbah dihalnih poti, poškodbah in okvarah osrednjega živčevja (npr. zaradi električnega udara ali možganske kapi).

Na kratko: življenjsko ogrožen je človek, pri katerem pride do odpovedi srčno-žilnega sistema, zapore (ali poškodbe, prekinitve) dihalne poti in prenehanja dihanja. Če uporabimo za zgoraj omenjena stanja angleške besede – Airway, Breathing, Circulation –, nam prve črke oblikujejo zaporedje oživljanja, torej ABC-oživljanja. Vedno se držimo tega zaporedja, saj tako v stresni situaciji laže trezno in preudarno reagiramo.

Osnovni namen TPO je vzdrževanje navidezno mrtvega pri življenju. S postopki oživljanja, torej z zunanjo srčno masažo in umetnim dihanjem, vzdržujemo minimalno potreben pretok krvi s kisikom v najpomembnejše organe – v osrednje živčevje (možgane) in srce. S tem bomo človeku predvsem ohranili možgane žive in delujoče. Pomembne so sekunde in ukrepati moramo takoj.

TPO izvajamo, kadar je poškodovanec/bolnik nezavesten in ne kaže znakov življenja, torej ne diha ali ne diha normalno, se ne premika, ne požira in ne kašlja.

ABC oživljanja

Dihalna pot (A)

Če je poškodovani pri zavesti in se pogovarja z nami, ni dvoma, da je dihalna pot prosta. Pri žrt­­­vi, ki pa ima moteno zavest, lahko pri dihanju slišimo smrčanje, hropenje ali celo hlastanje za zrakom. V takem primeru je dihalna pot najverjetneje ovirana (delno zaprta), lahko pa je tudi popolnoma zaprta, kar je pogosto, kadar je nezavestni v takem položaju, da so stisnjene zgornje dihalne poti (npr. leže na hrbtu se jezik (kot ohlapna mišica) lahko nasloni na zadnjo steno žrela in zapre dihalno pot, ali v sedečem položaju, glava pa omahne naprej).

Zato moramo najprej spros­­­ti­­­­­­­­­­ti dihalno pot. Upoštevati moramo možnost poškodbe vratne hrbtenice, zato ravnamo pre­­­vidno. Nikoli ne premikamo vratu na silo ali proti uporu. Žrtev obrnemo na hrbet (z minimalnim upogibanjem in zvijanjem celotne hrbtenice! ). Z eno roko na čelu zvrnemo glavo nazaj, z drugo roko dvignemo brado.

Zaprta dihalna pot neposred­­­­no ogroža življenje, in sprostitev dihalne poti je prvi poseg, s katerim lahko rešimo življenje.

Dihanje (B)

Sklonimo se k žrtvi, prislonimo uho k ustom in poslušamo dihalne zvoke, na licu poskušamo čutiti izdihani zrak, hkrati opa­­­­­­­­zujemo gibanje prsnega koša. Za oceno dihanja lahko porabimo največ deset sekund (to je čas, v katerem bi človek dvakrat vdihnil in izdihnil).

Če dihalnih šumov ne slišimo, ne občutimo izdihanega zraka in ne vidimo dvigovanja prsnega koša, žrtev ne diha. Odsotnost dihanja ob odprti dihalni poti je znak, da je srce za­­­­­­­­stalo in da kri ne kroži po žilah. Takoj moramo poklicati nujno medicinsko pomoč na 112.

Kadar ugotovimo normalno dihanje, žrtev premikamo le, če je to nujno potrebno, torej če je neposredno ogroženo življenje (npr. kadar leži na hrbtu, ob krvavitvah iz obraza, bruhanju). Previdno obrnemo žrtev v stabilen bočni položaj, posebno previdno premikamo vratno hrbtenico. Bočni položaj omogoča sproščeno dihalno pot, hkrati lahko izločki iz ust neovirano iztekajo.

Krvni obtok oz. delovanje srca (C)

Ko smo se prepričali, da je dihalna pot prosta, in smo ocenili dihanje, nadaljujemo z oceno krvnega obtoka. O tem, ali kri kroži po žilah, sklepamo glede na to, ali oseba diha. Če oseba normalno diha, krvni obtok deluje, prav tako deluje tudi srce. Najzanesljivejši znak srčnega zastoja je odsotnost dihanja.

Sicer je mogoče ugotavljati delovanje srčno-žilnega sistema tudi z merjenjem srčnega utripa, ki pa je v takih okoliščinah zelo nezanesljivo. Pogosto se zgodi, da zaradi razburjenja čutimo svoj utrip v prstih, s katerimi tipamo utrip žrtve. Tej napaki se lahko izognemo, če hkrati z merjenjem žrtvinega utripa merimo še svoj utrip. Če sta naš in merjeni utrip enaka, obstaja velika verjetnost, da srce žrtve ne deluje.

Vsekakor pa je, če merjenja utripa nismo povsem veš­­­či, bolj zanesljivo, če ocenimo delovan­je krvnega obtoka posredno prek dihanja.

Zunanja srčna masaža

S stiski prsnega koša oziroma zunanjo srčno masažo bomo namesto srčne mišice, ki deluje kot črpalka, poganjali kri po žilah. Zunanja srčna masaža za­­­­gotavlja preživetje, saj omogoča zadosten pretok krvi s kisikom, da preživijo najpomem­­b­­­­­nejši organi – to so možgani in srce.

Če se mogoče še spomnite, kako ste se tehnike oživljanja učili v srednji šoli (razen če ste še res zelo mladi in je bilo to od leta 2005 dalje), so se navodila nekoliko spremenila. Povečalo se je razmerje stiskov prsnega koša proti umetnemu dihanju, in sicer s 15 : 2 na 30 : 2. To pa zato, ker so v raziskavah, kjer so ugotavljali učinkovitost in uspešnost oživljanja, ugotovili, da je masaže srca premalo. Kri je na samem začetku srčnega zastoja še dovolj nasičena s kisikom in bistvenega pomena je zagotoviti njen pretok. To pa na­­­redimo z masažo. Novo razmer­­­­je – 30 : 2 – je tisto optimalno, ki omogoča največjo verjetnost in najboljši izid preživetja.

Tehnika izvajanja zunanje srčne masaže je preprosta, ven­­­dar fizično precej naporna. Poškodovan­­­ca moramo položiti na ravno in trdo podlago. Pokleknemo ob telo, izberemo pravilno mesto za zunanjo masažo srca, in sicer: peto dlani dominantne roke položimo na sredino prsnega koša vzpored­no s prsnico, na roko pa položimo drugo roko in sklenemo prste, naša ramena so navpično nad mestom masaže, komolci so iztegnjeni, prsti so odmak­­­­­njeni od stene prsnega koša. Pritiskamo navpično navzdol in prsnico vtisnemo pri odras­lem za 4 do 5 cm, pri otrocih pa za 1/3 debeline prsnega koša.

Časovno trajanje pritiska na­­­vz­­­­­­­­­­dol mora biti enako časovnemu trajanju popustitve (1 : 1). Pri popustitvi roka ostane na mes­tu masaže, a ne pritiska na prsni koš. Če med masažo zaslišimo pok rebra, preverimo (če je mogoče, popravimo) položaj rok in nadaljujemo z masažo. Frek­­venca stiskov prsnega koša mora biti pri odraslih približno 100 stiskov v minuti.

Kot že omenjeno, zdaj naredimo 30 stiskov s frekvenco 100/minuto, nato začnemo z umet­nim dihanjem. Če vam je že misel, da bi s tehniko usta na usta oživljali neznanca, odvratna, izvajajte le zunanjo srčno masažo. V takem primeru stiskamo prsni koš brez vmes­nih prekinitev s frek­­­­­venco 100/minuto.

Umetno dihanje

To je predihavan­je pljuč žrtve z lastnim izdihanim zrakom. S takim načinom zagotovimo dovolj kisika za osnovne potrebe najvitalnejših organov. Ko smo že opravili 30 stiskov prsnega koša, se namestimo ob stran glave žrtve in ponovno sprostimo dihalno pot.

Najpogostejša tehnika, ki se uporablja pri umetnem dihan­ju, je tehnika usta na usta, pri kateri nos žrtve zatisnemo, z usti pa objamemo usta žrtve in vanje vpihnemo zrak. Sapo zajamemo samo malce bolj globoko kot pri normalnem dihanju. Z usti objamemo usta žrtve in jih zatesnimo s svojimi ustnica­­­­­mi. Vpihnemo zrak skozi usta (nosnici sta stisnjeni, glava zvr­­­­njena nazaj) in opazujemo prs­ni koš. Če se dvigne, pomeni, da je dihalna pot pros­­­ta in da smo dali učinkovit vpih. Od­­mak­­­­­­­­­nemo se in opazujemo prs­ni koš, ki se mora spustiti. To ponovimo dvakrat in nato iz­­­­­vajamo zunanjo srčno masažo.

Druge tehnike umetnega dihanja so še:

  • Umetno dihanje usta na nos – z usti objamemo žrtvin nos in ga zatesnimo z ustnicami, zapremo poškodovančeva usta in vpihnemo zrak skozi nos. To tehniko uporabljamo, kadar so usta hudo poškodovana.
  • Umetno dihanje usta na nos in usta – z usti objamemo usta in nos ter jih zatesnimo z ustnicami in vpihnemo zrak skozi nos in usta. Praviloma je to učinkovita tehnika pri otrocih, ki imajo tako majhne obraze, da lahko s svojimi usti po­kri­­­­jemo hkrati nos in usta.

Stiske prsnega koža in vpihe v razmerju 30 : 2 izvajamo neprenehoma, dokler žrtev ne začne normalno dihati, ne prispe strokovna medicinska pomoč (reševalci, zdravnik) ali nismo povsem izčrpani.

Izvajanje temeljnih postopkov oživljanja je zelo utrujajoče, zato naj bi se izmenjevali na 1 do 2 minuti. Kombinirano reševanje (en reševalec masažo, drugi dihanje) lahko izvajajo samo dobro izurjeni reševalci, ker je sicer na račun čakanja drug drugega prevelika izguba časa, s tem pa tudi življenja.

Oživljanje otrok

Za oživljanje otrok veljajo drugačna pravila oživljanja, katerih marsikdo ne pozna, zato se prepogosto zgodi, da otrok ne začne oživljati nihče. S tem pa so izgubljene dragocene minute in marsikatero mlado življenje. Cilj novodobnih raziskav je bil poenotiti smernice oživljanja odraslih in otrok.

Pri otrocih je vzrok nenadne smrti najpogosteje odpoved dihanja, zato je pri njihovem oživ­­­ljanju le ta izjema, da najprej začnemo z izvajanjem umetnega dihanja.

Pravilo oživljanja otrok za laike je torej tako: oživljaj kot odraslega, le najprej daj pet vpihov umetnega dihanja. Pri otroku, ki ne kaže znakov živ­ljenja, torej začnemo s petimi umetnimi vpihi, nato nadaljujemo z zunanjo srčno masažo in umetnim dihanjem v razmerju 30 : 2.

Pri otrocih je treba paziti tudi na to, da prilagodimo količino vpihanega zraka in moč pritiska na prsnico velikosti (starosti) otroka. Dojen­­­č­ka tako oživljamo s pritiskom dveh prstov, nekoliko starejšega otroka s pritiskom ene roke.

Tujki v dihalnih poteh (zadušitev)

Kadar pri izvajanju umetnega dihanja naletimo na odpor in se prsni koš ne dvigne, je dihalna pot verjetno zaprta s tujkom. Tujke iz ust in žrela odstranjujemo z zaščitenim prstom (gaza, robec, rokavice . . ) samo, kadar jih vidimo.

Sicer je postopek reševanja zapore dihalne poti odvisen od tega, kako huda ovira je. Kadar nam človek lahko pove, da se duši, in učinkovito kašlja, je za­­­­­pora delna. Pri taki zapori človeka spodbujamo, naj kašlja. Če je zapora popolna, žrtev ne more govoriti, samo hrope, kašelj pa je neučinkovit. V takem primeru žrtvi, dokler je pri zaves­ti, pomagamo z izmenjujočimi udarci med lopaticami in stiski trebuha (Heimlichov prijem).

Na prizorišču

Kako ukrepamo?

 

  • Varnost

Previd­no se približamo in preverimo svojo morebit­no ogroženost. Žrtve ne premika­­­­mo, razen če je to nujno potrebno zaradi neposred­­­­­­­­ne ogro­­­­­­­­ženosti (ogenj, strupeni plini, elektrika ipd. ). Usmerje­­­no iščemo življen­je ogrožajoča stanja.

  • Ugotovimo stanje zavesti

Pritajeno zvočno ozadje bo zmanjšalo učinek posameznih zvokov (škripanje vrat, kapljanje v kopalnici). Če vam to ne zadošča, si pri­skrbite penaste čepke za ušesa, ki zadušijo zvoke do glasnosti 32 decibelov.

  • Življenjski znaki ABC

Tako kot so črke A, B in C prve v abecedi, so življenjski znaki ABC prvi koraki pri ugotavljanju življen­­­­ja. Kot že omenjeno, je A airway (dihalna pot), B je breathing (dihanje) in C je circulation (krvni obtok). Tako je tudi zaporedje ugotavljanja življenjskih znakov: najprej A, nato B in zatem C. Najosnovnejši živ­ljenjski znak je dihanje, to pa ni mogoče, če je dihalna pot zaprta. Zato moramo najprej preveriti, ali je dihalna pot prosta.

  • Strokovna medicinska pomoč 112

Najprej se predstavimo, sporočimo, kaj se je zgodilo in kje, kdaj, koliko je žrtev, kakšne so njihove težave, kakšne so oko-liščine, kakšno pomoč potrebujejo. Povprašajo nas tudi po telefonski številki, s katere kličemo, da nas bodo lahko pozneje priklicali. Vedno moramo ostati na telefonski zvezi toliko časa, da nas dispečer odslovi.

  • Stabilni bočni položaj – položaj za nezavestnega

Samo kadar je žrtev nezavestna in diha normalno! V tem položaju žrtve nikakor ne smemo pustiti – sprem­­lja­­­ti in nadzorovati moramo dihanje in poklicati 112!

Postopek nameščanja: Odstranimo očala in trde predmete (tudi iz žepov). Pokleknemo ob žrtev in poravnamo nogi. Bližnjo roko odročimo v pravem kotu tako, da je z dlanjo obrnjena navzgor in v pravem kotu upognjena v komolcu. Drugo potegnemo čez prsni koš in položimo hrbtišče roke na lice. Primemo bolj oddaljeno nogo tik nad kolenom in jo potegnemo navzgor tako, da ostane stopalo na tleh. Primemo za oddaljeno ramo (držimo žrtvino roko ob licu) in za oddaljeno privzdignjeno koleno ter nezavestnega potegnemo proti sebi in ga tako obrnemo na bok. Zgornjo nogo premaknemo tako, da sta kolk in koleno v pravem kotu. Glavo potisnemo nazaj, da vzdržujemo odprto dihalno pot. Redno preverjamo, ali je dihanje normalno.

Uporaba avtomatskega defibrilatorja

Najpogostejši vzrok nenadne smrti pri odrasli populaciji je primarni zastoj srca.

Neposredni vzrok zastoja srca (kot posledica motenj prekrvavitve) je največkrat motnja električne aktivnosti. Generator našega utripa (pacemaker) postane neučinkovit, vlogo prevzamejo drugi pacemakerji srčne mišice.

Najnevarnejša, a žal najpogostejša motnja ritma, ki spremlja srčni infarkt in povzroči srčni zastoj, je migetanje prekatov oziroma prekatna fibrilacija, pri kateri srčna mišica migeta, kot bi po njej gomazeli črvi, s tem pa ne doseže potrebne kontrakcije, s katero bi omogočila prečrpavanje krvi. To motnjo srčnega ritma je mogoče prekiniti le s sunkom električne energije od zunaj – z defibrilacijo, ki srce razelektri. Električni sunek lahko izvedemo z defibrilatorjem, ki ga moramo odpreti in vključiti, potem pa lahko samo sledimo jasnim govornim navodilom naprave. Če naprava zazna ritem, pri katerem električni šok ni priporočljiv, svetuje ponovno oceno žrtve. Če žrtev še vedno ni odzivna in ne diha, nadaljujemo s TPO. Vse postopke ponavljamo, dokler se ne pojavijo znaki življenja, sicer pa do prihoda reševalcev. Treba je skrbno in redno spremljti osnovne življenjske znake.

Heimlichov prijem

S temi manevri povečujemo pritisk v trebušni votlini, ki se posredno prenese na prsni koš. Povečan pritisk v prsnem košu stisne dihalne poti in tujek lahko iztisne navzven. Žrtev naj bo v pasu nagnjena naprej, saj bo tako še gravitacija pomagala tujku iz dihalnih poti. Če je huda zapora dihalnih poti že pripeljala do motene zavesti, takrat začnemo s temeljnimi postopki oživljanja.

  • Prvič

Postavimo se za hrbet prizadetega, ga nagnemo nekoliko naprej in sklenemo roke okoli zgornjega dela trebuha.

  • Drugič

Stisnemo dlan v pest, s palcema proti trebušni steni, in jo položimo v predel med popkom in žličko.

  • Tretjič

Izvedemo močan sunek, usmerjen prot sebi in navzgor (ponovimo petkrat).

 

Polona Studen Pauletič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri