"Učijo nas, naj se držimo zdravega življenjskega sloga - zdravo jemo in se redno gibamo. Sama sem odkrila temno stran tega zdravega življenja."
"Zdravje me je začelo bolj zanimati pri 16. letih, ko sem opazovala svoje sošolke pri prvih poskusih z dietami, ki so bile takrat v modi. Takrat smo se začele punce družiti s fanti, zato me je prvič bolj zanimal moj videz, začela sem uporabljati ličila in preučevati svoje telo. Začela sem se tudi primerjati z dekleti, ki so me obkrožala. Ni minilo dolgo, ko so mi fantje začeli dajati komplimente in čisto vsi so se navezovali na videz. Namesto, da bi mi to laskalo, me je začelo skrbeti. So moje noge zares dovolj suhe? Imam na trebuhu preveč maščobe? Je zadnjica prevelika?
Sliši se nedolžno, vendar je bil to začetek moje poti z ortoreksijo.
Minili so dnevi, ko sem bila sproščena in nasmejana. Zdaj se je vse vrtelo okrog številke kilogramov in kako jo obdržati, da me bodo imeli ljudje radi.
Najprej sem se odločila za način prehranjevanja z malo ogljikovimi hidrati in trikrat tedensko sem zahajala v telovadnico. Ko sem čez nekaj časa začela dobivati komplimente o svojem videzu, sem se potisnila še dlje. Po kakšnem letu sem bila v telovadnici čisto vsak dan in trpinčila svoje telo z visoko intenzivnimi vadbami, za piko na i sem izključevala eno skupino živil za drugo, dokler ni ostalo skoraj nič, kar si lahko pripravim za obrok.
Takšen način življenja je vodil v to, da mi je nutricionistka postavila diagnozo ortoreksija nervoza. Prej za ta izraz nisem še nikoli slišala. Gre za obsesijo z zdravo prehrano.
Imela sem vse simptome ortoreksije, od anksioznosti, ko gre za pogovor o hrani, do izločanja vedno več živil. Skrbeti za zdravo prehranjevanje je pri osebi z ortoreksijo zelo stresno in slabo vpliva tako na fizično kot mentalno zdravje.
Ljudje okrog mene so mislili, da na zdravje pač dam malo več poudarka. Tudi po diagnozi se sama še nisem zavedala, da imam velik problem.
To sem spoznala šele na nek dan, ko sem se že drugič odpravila v telovadnico, da bi naredila vadbo za roke. Ena roka se je začela nekontrolirano tresti. Do tega trenutka si že več mesecev nisem vzela niti enega dneva počitka od vadbe in zanemarila čisto vse znake izčrpanosti, ki mi jih je telo sporočalo. Šlo je tako daleč, da sem fizično izgorela. Tisti dan sem odšla domov v solzah.
Končno sem začela spreminjati svoje toksične navade glede prehrane in gibanja. Ugotovila sem, da že dolgo nisem šla na večerjo s prijatelji, saj sem prej morala preučiti jedilnik in ugotoviti, ali je tam sploh kaj zdravega, kar lahko jem. Med vikendi sem zamudila vsa pozna jutra s partnerjem ob skodelici kave, ker sem že ob zori tekla ali bila v telovadnici. Vikenda sploh nisem imela, ker sem pripravljala hrano za cel teden, da bom čisto vsak dan jedla zdravo. Ko sem odšla na počitnice, je moral tam biti fitnes in določena vrsta hrane, ki mi je ustrezala.
Zdrav življenjski slog je popolnoma prevzel moje življenje. Ni bilo več prostora za spontanost, uživanje in zabavo. Bilo je samo trpljenje.
Mesece kasneje sem začela obiskovati psihologa, ki mi je pomagal preiti mentalne ovire, ki sem si jih postavila glede prehrane. Zdaj vem, da je moja želja po popolnosti nekaj globljega in da si nisem dala dovoljenja, da se imam rada. Čeprav je okrevanje dolgotrajno, sem že na točki, ko se lahko s prijatelji odpravim na pijačo ali dve, ne da bi me preganjala anksioznost.
Občasno jem ogljikove hidrate in sladkarije ter se pri tem ne ujamem nazaj v začaran krog. Učim se poslušati svoje telo in vedeti, kdaj potrebujem dan za počitek. Cenim telo za to, kar je sposobno narediti in ne po tem, kako izgleda.
Poskušam živeti v trenutku, da ne nebom imela obžalovanj. Nočem se na stara leta obrniti nazaj in spoznati, koliko časa sem zapravila za zdravo prehranjevanje, ki je šlo čez mejo."
- Preverite tudi To so znaki, da se oddaljujete od dobrega prijatelja (verjetno za vedno) ali pa 4 znaki, da vas partner izkorišča
