10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Zelenolistje je hrana prihodnosti

Zelenolistje je hrana prihodnosti (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
2. 11. 2012

Če ima nekdo kakršnekoli težave, se ne more zanašati samo na zdravnika ali zdravilca, da bo to uredil namesto njega. Če hočeš postati zdrav, moraš sam spremeniti način življenja, in pomemben del tega je tudi prehrana. Vendar ne z osredotočanjem na to, česa ne smejo jesti. Prisluhniti je treba telesu.

Presnojedka Anja Horvat Jeromel, ki si za boljše počutje privošči tudi občasen kuhan obrok, je ustanoviteljica spletne strani Presna umetnost in urednica spletnega portala Ekologičen.

Na obeh objavlja recepte presnih jedi in poudarja pred­vsem dobre plati presnega življenja. Ker je na lastni koži preizkusila tudi slabe plati presnega prehranjevanja, pa izkušnje in spoznanja deli med ljudi tudi na predavanjih, delavnicah in seminarjih

Kdaj in kako ste prišli v stik s presno prehrano?

Anja: Začelo se je pred slabimi štirimi leti, ko sem rodila drugega sina. Ker so se mu na koži delali izpuščaji in ker medicina ni ugotovila nobene alergije, kreme pa niso bile učinkovite, sem ga peljala na bioresonanco, kjer se je pokazalo, da ima alergijo na kravje mleko.

Ker sem ga še dojila, sem iz prehrane odstranila vsa živila, ki so mu povzročala alergijo, in tudi sama šla na antikandidno dieto, pri čemer sem morala iz prehrane odstraniti ne samo mleka, ampak tudi sladkorje. Tako sem začela prebirati knjige o alergijah in tudi o zdravem načinu prehranjevanja.

Skupni imenovalec vsega prebranega je bil, da je treba jesti čim več svežih živil.

In po naključju sem v roke dobila knjigo Normana Walkerja o sadnih in zelenjavnih sokovih. Med branjem sem ugotovila, da je presnojedec, a takrat si nisem predstavljala, kako je jesti surovo cvetačo, brokoli ...

Ker sem sladkosneda, sem po spletu iskala informacije o presnem prehranjevanju in naletela na presne sladice, ki so bile po sestavi v manjših količinah dovoljene uživati tudi ljudem s kandido. Vse skupaj me je začelo zanimati, in ko sem prebrala knjigo družine Boutenko, sem vedela, da je presna prehrana koristna za vse mogoče bolezni.

Knjigo sem posodila mami in z možem sta se odločila za presno prehranjevanje, kar me je presenetilo.

Mama je začela pripravljati slane presne jedi: tortilje, pice, namaze, krekerje ... in vse je bilo odlično. Tako me je pravzaprav ona dokončno navdušila in ne da bi se sploh zavedala, smo bili vsi v družini na hitro presnojedci. Le otrok nisem silila s presno prehrano, sem jima pa vedno pripravljala klasično polnovredno hrano.

Vi ste šli potem v skrajnost?

Anja: Da, bilo je pravzaprav čez noč. Danes, ko gledam nazaj, ne bi nikomur svetovala, da tako hitro spremeni način prehranjevanja.

Zakaj? Kaj je bilo narobe?

Anja: Tri mesece sploh nisem imela menstruacije. Mislim, da se je v telesu porušilo hormonsko ravnovesje. Čeprav sem šla na boljšo prehrano, je bil to šok za telo.

Telo tistih ljudi, ki so leta in leta grešili, je tako zapackano, da črevo ni sposobno vsrkati hranil v takšni meri, kot bi jih sicer ... Zato je pomemben počasnejši prehod.

Čeprav smo ljudje v osnovi presnojedci, je treba upoštevati dejstvo, da živimo v dobi kuhane hrane, da smo pogosto izpostavljeni stresu in da nimamo dovolj časa, da bi se ves dan ukvarjali s hrano. Živila je treba nakupiti, pripraviti vnaprej, pa tudi pojesti, prežvečiti v miru.

Kaj bi torej svetovali ljudem, ki bi se radi začeli prehranjevati presno?

Anja: Mislim, da je težava v tem, da se ljudje danes preveč osredotočajo na to, česa ne smejo jesti. Zelenolistje je hrana prihodnosti in mislim, da je prav, da prisluhnemo telesu, kaj mu ustreza.

Mogoče je ob prehodu dobro narediti post in očistiti telo, da se počasi navadi na nov način prehranjevanja. Najbolje je začeti tako, da prehrani, ki jo je telo vajeno, dodamo več zelenolistja, zelenih smoothijev ...

Kako pa je z zadovoljevanjem potreb po vitaminih, mineralih, tudi beljakovinah?

Anja: S presno hrano se da zadovoljiti potrebe telesa, ampak ne na račun tega, da iz prehrane odstranite mlečne izdelke, meso in jajca, predvsem če ste vegani, večino tega pa nadomestite z oreščki in suhim sadjem.

Obstajajo tudi presni humus in skaljene stročnice, ki pa seveda niso tako okusne. Zato ljudje raje pojedo več oreščkov in suhega sadja, kar spet ni najbolje, ker preveč sladkorjev v prehrani črpa minerale iz zalog telesa za samo prebavo.

Ker so beljakovine tudi v stročnicah, zelenolistju, oreščkih, pa čeprav v majhnih količinah, tudi alga spirulina je vir beljakovin, ni nujno biti mesojedec in zato je po moje panika, da ne bi zadovoljili potreb telesa, pretirana.

Kakšen režim prehranjevanja pa vlada v vaši družini?

Anja: Pri nas bele moke in sladkorja ni, uživamo pa polnovredna žita: piro, kamut, ješprenj, ajdo, kvinojo, proso ...

Mlečnih izdelkov iz kravjega mleka ne uživamo, uživamo pa kozje mleko, sire, jogurte – to se mi zdi primeren nadomestek, ker koz ne moreš umetno zadovoljiti in se same po sebi prehranjujejo naravno, zato je njihovo mleko primerno boljše in hkrati manj mastno.

Pojemo veliko svežega sadja in zelenjave. Tršo zelenjavo, kot je brokoli, cvetača, ohrovt, pa pripravim presno v marinadi, sušeno ali na pari. Pa tudi kakšno enolončnico skuham, ker sem ugotovila, da mi v hladnejših mesecih za večerjo bolj kot presna sladica ustreza krožnik z mineštro.

Torej niste več striktno presnojedka?

Anja: Ne, s tem se ne obremenjujem več. Sem pa imela obdobje treh let, ko sem bila zelo striktna, skoraj fanatična. Danes pravim, da sem bila presni nacist, in verjetno sem šla marsikomu na živce.

Po drugi strani sem spoznala, da obsedenost ni v redu. Če se preveč obremenjuješ s tem, kakšna živila imaš na krožniku, je to prevelika obremenitev za počutje. In nobena še tako dobra hrana ne pomaga, če nas dela nezadovoljne.

Spoznala sem, da so več vredne moje pozitivne misli kot pa sama hrana. Tudi blato je na primer dober indikator, če je prehrana v redu, in pri presnojedcih mora biti blato kompaktno. Jaz sem imela eno obdobje preveč tekoče blato, kar je narobe. Zaradi uživanja prevelikih količin sadja je prehrana delovala preveč čistilno na moje telo in zato so šli tudi vitamini ven, jih telo sploh ni izkoristilo.

Pripravi presne hrane je treba posvetili precej časa, kajne?

Anja: Da, pri presnem prehranjevanju je treba pripravi hrane posvetiti več časa, če ne uživate samo solat in sadja. Jaz sem si ob prehodu na presno prehranjevanje zaželela jedi, ki so spominjale na kompleksnejšo hrano, ki sem jo jedla tudi prej.

Predstava večine ljudi je, da je treba imeti za pripravo presne hrane blender, sušilec sadja, poseben sokovnik ... Je mogoče presne jedi pripraviti tudi s pomočjo običajnega multipraktika?

Anja: Seveda, vse se da, le malo bolj zamudno je. Moja mama nima vseh aparatur, ki naj bi spadale v presno kuhinjo, pa ji uspevajo odlične jedi, celo izdala je presno knjigo Zelena presna rapsodija. Tudi prijateljem, ki so se iz mesta preselili na podeželje, kjer je življenje dosti bolj skromno, čeprav nimajo kuhinjskih aparatov, vse uspeva, ker so iznajdljivi.

Se vam zdi, da ljudje presno prehranjevanje gledajo kot neke vrste trend?

Anja: Presna prehrana je danes trend in nisi moderen, če nimaš vseh aparatur. Ko vidimo nekoga, ki jo uporablja, mislimo, da moramo tudi mi doma imeti tak stroj in da brez njega ne moremo pripraviti presnih jedi. Je pa vse mogoče, le treba se je znajti.

Potem so tu še surovine, ekološko pridelana živila, ki so precej dražja. Je mogoče tudi tu kako prihraniti?

Anja: Če se navežem na prijatelje s podeželja, opažam, da je eko- in bioživljenje v mestu precej dražje. Seveda je najbolje, če živila vzgojiš sam na vrtu, pa še koristno je, da se na zraku razmigaš.

Ena od možnosti je, da gre človek po nakupih direktno h kmetu. Mi imamo partnersko kmetijstvo, ki deluje pod okriljem zavoda Ekologičen, in vem, da so cene za 30 odstotkov nižje kot na ekotržnici.

Pozabljamo tudi na divje rastline, ki jih narava ponuja v izobilju. V tem primeru se je treba le malo izobraziti in tako si lahko brezplačno popestrimo jedilnik. V naravi najdemo koprive, regrat, gobe, kostanj, borovnice, jagodičje ... Vedno je nekaj, le pozimi je živil v naravi manj.

Kakšna je torej priprava presnojedca na zimsko obdobje?

Anja: Navadno je tako, da prvo leto spoznavaš, kaj ti narava ponuja, prihodnje leto se je pa že lažje zorganizirati. Nekoč si je človek čez poletje kopičil viške in si naredil ozimnico. Jaz si na primer posušim koprive in druge divje rastline ...

Kako je pa z zamrzovanjem?

Anja: Je v redu! Pri tem se lahko sklicujem na Normana Walkerja, ki je to analitično preiskoval in ugotovil, da zamrzovanje hrane ne 'ubije', kot jo na primer kuhanje. Slaba stran je le ta, da je treba imeti veliko skrinjo in elektriko. Mislim, da je najbolje kombinirati: nekaj posušiti, kaj zamrzniti, tista živila, ki jih lahko, shraniti v hladno klet in kaj skisati.

Je tudi kisanje dovoljeno?

Anja: Jaz si kislo zelje pripravim kar sama. V glavi sem imela, da je to težek postopek, je pa povsem enostavno. Na eno naribano glavo zelja se doda žlica soli, vse skupaj se da v steklen kozarec, obteži s kamnom in postavi na hladno – po treh tednih je zelje kislo. Povsem preprosto.

V kakšnem odnosu pa ste z mesom?

Anja: Ko sem začela jesti presno, mi meso ni več ustrezalo, ampak nikoli nisem rekla, da sem vegetarijanec. Imam mehak princip do sebe in se mesu ne odpovedujem. Sem pa zelo striktna, ko ga izbiram.

V zadnjih treh letih sem ga jedla dvakrat, pa še to je bilo v obeh primerih divje meso, ko je prijatelj pripravil srnin golaž in divjo svinjo. Poskusila sem in bilo mi je dobro, čeprav sem mislila, da mi ne bo.

Otrokoma kupujem domače zajčke ali piščance, ampak me ne mika, da bi ga jedla. Jem pa ribe – enkrat do dvakrat na mesec. Prej sem jih večinoma samo sušila, zdaj pa ribo pripravim tudi v pečici. Bolj kot način priprave mi je pomembno, da ni iz ribogojnice. In tudi pri mesu mi je pomembno, da je žival živela na naravni svetlobi.

Napisala: Metka Pravst v reviji Lisa, foto: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri