10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Ali veste, kaj so stabilizatorji trupa?

Ali veste, kaj so stabilizatorji trupa? (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
15. 1. 2013

Če smo v enem izmed prejšnjih člankov ugotavljali, katere so najboljše vaje za stabilizatorje trupa, predlagam, da v tem poskusimo odgovoriti, kaj stabilizatorji trupa sploh so.

Če namreč želimo, da določena vaja prispeva k našemu napredku, najsi bo to v športu ali mogoče pri vsakodnevnih aktivnostih, rehabilitaciji ali še kje drugje, je pomembno, da znamo izbrati tako vajo, ki nam bo v kar največji meri koristila.

Da pa znamo izbrati tako, potrebujemo vsaj znanje funkcionalne anatomije, če ne še s kakšnega drugega področja.

Zato nasvet prijatelja, ki rad zahaja v fitnes, ali pregled spleta in iskanje najboljše vaje za določen del telesa, nista vedno dovolj.

Da bomo lažje izbrali najboljše vaje, poskušajmo definirati stabilizatorje trupa.

Literatura nam ponuja številne definicije, kaj naj bi pomenila besedna zveza stabilizacija trupa. Tse, McManus in Masters (2005), so definirali, da muskulatura stabilizatorjev trupa vključuje mišice trupa in medenice ter da je njihova naloga ohranjanje stabilnosti hrbtenice in medenice. Ključnega pomena so med različnimi športnimi aktivnostmi, in sicer za prenos moči, ki izhaja iz trupa, do ekstremitet.

Teoretično torej lahko trdimo, da če so okončine močne in so stabilizatorji trupa šibki, to zmanjšuje prenos moči s trupa na okončine, kar povzroča manjši izkoristek moči in neučinkovite gibalne vzorce (Sharrock idr., 2011).

Kibler, Press in Sciascia (2006) definirajo stabiliziranje trupa kot zmožnost kontrole položaja in gibanja trupa nad medenico in s tem omogočanje optimalne produkcije, prenosa in kontrole moči ter gibanja okončin, uporabljenih v športni aktivnosti.

Panjabi (1992) ugotavlja, da je stabilizacija trupa dosežena z vključevanjem aktivnih stabilizatorjev hrbtenice (mišic), pasivnih stabilizatorjev (hrbtenice) in živčne kontrole. Vsi sistemi skupaj kontrolirajo obseg gibanja vretenc in tako omogočajo izvajanje aktivnosti v vsakdanjem življenju. Iz že naštetih definicij lahko povzamemo, da je vsaka podana definicija odvisna od konteksta, v katerem je uporabljena (Sharrock idr., 2011).

Hibbs idr. (2008) trdijo, da vrhunski športniki potrebujejo večjo moč stabilizatorjev trupa med svojimi športnimi aktivnostmi kot pa med aktivnostmi, ki potekajo v vsakdanjem življenju. Zato morajo imeti primerno rehabilitacijo, da bi lahko dosegli normalno funkcijo stabilizatorjev trupa. Te definicije zagovarjajo, da imajo stabilizatorji trupa vlogo dinamične kontrole in so odgovorni za prenos velikih sil s spodnjih in zgornjih okončin prek trupa, da bi dosegli največji možen izkoristek ter da bi dosegli ustrezno biomehaniko gibanja (Sharrock idr., 2011).

Obstajajo številni modeli anatomije stabilizatorjev trupa, ki poskušajo predstaviti kompleksno povezavo med mišicami in živci. Spet so ti modeli odvisni od področja, ki ga obravnavajo (Sharrock idr., 2011).

Nekateri raziskovalci so opisali stabilizatorje trupa kot valj z dvojno steno. Z diafragmo na vrhu, z abdominalnimi mišicami spredaj, s hrbteničnimi mišicami in gluteusi zadaj ter medenično dno in kolčne mišice, ki predstavljajo dno valja (Richardson, Jill, Hodges, 1999).

Raziskovalci s povečanim zanimanjem za športno področje razlagajo, da stabilizatorji trupa zajemajo muskulaturo med prsnico in koleni. Poudarek je na ledvenem delu hrbtenice, kolkih in abdominalnih mišicah (Fig, 2005). Stabilizatorji trupa naj bi vključevali mišice ramenskega obroča in medenice, ker te mišice prispevajo pomemben del pri prenosu moči z enega dela telesa na drugega (Gracovetsky, Farfan in Lamy, 1981).

Za izbiro najboljših vaj je torej treba imeti strokovno znanje ali vsaj nekoga, ki ga ima. Želim si, da bi z mojo pomočjo tudi vi osvojili določen del znanja in kritičnosti. To vam bo vsekakor pomagalo pri vašem športnem udejstvovanju.

Dalibor Todorović, profesor športne vzgoje

Viri:

  • Tse, M.A., McManus M.A. in Masters R.S. (2005). Development and validation of a core endurance intervention program: Implications for performance in college age rowers. Journal of strength and conditioning research/National Strength & Conditioning Association, 19, 547-552.
  • Sharrock, C., Cropper, J., Mostad, J., Johnson, M. in Malone, T. (2011). A pilot study of core stability and athletic performance: is there a relationship?. Sports Physical Therapy Section, 6(2), 63-74.
  • Kibler, W.B., Press, J. in Sciscia, A. (2006). The role of core stability in athletic function. Sports medicine, 36(3), 189-198.
  • Panjabi, M.M. (1992). The stabilizing system of the spine. Part I. Function, dysfunction, adaptation, and enhancement. Journal of spinal disorders, 5, 383-389.
  • Hibbs, A.E., Thompson, K.G., French, D., Wrigley, A. in Spears, I. (2008). Optimizing performance by improving core stability and core strength. Sports medicine, 38(12), 995-1008.
  • Richardson, C., Jill, G. in Hodges, P. (1999). Therapeutic exercise for spinal segmental stabilisation in low back pain: scientific basis and clinical approach. London: Churchill Livingstone.
  • Fig, G. (2005). Sport-specific conditioning: strength training for swimmers - training the core. Strength & Conditioning Journal, 27(2), 40-41.
  • Gracovetsky, S., Farfan, H.F. in Lamy, C. (1981). The mechanism of the lumbar spine. Spine, 6(3), 249-262.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri