10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Nasilje v družini: "Dan, ko sem šla od doma, sem za svobodo bila pripravljena umreti"

Nasilje v družini: "Dan, ko sem šla od doma, sem za svobodo bila pripravljena umreti" (foto: Goran Antley) Goran Antley
9. 12. 2014 Vir: liza.aktivni.si

Gospa Sonja, ki je 40 let prenašala moževo nasilje, ženskam, ki so v podobni situaciji, kot je bil ona, svetuje, da ne čakajo 40 let. Za odhod od doma, ko je za svobodo bila pripravljena umreti, se je v njej nekaj moralo zgoditi.

"V zakonu sem bila 40 let. Že od samega začetka je bil zakon nasilen, ampak to se je menjavalo. Enkrat je bilo nasilje, potem jok in moževo opravičevanje.

Tako sva nekako 'furala' naprej nekaj let. Po 20 letih zakona je mož ostal brez dela in začelo se je fizično in psihično nasilje. Z leti je fizičnega nasilja bilo vedno manj, ker so tudi hčerke odrasle, psihično nasilje pa se je zelo stopnjevalo. Ljudje so spraševali: "Zakaj ste čakali?"

Treba je doživeti, da se v vas nekaj zgodi. Tisti dan, ko sem šla od doma, se je v meni nekaj zgodilo, za svobodo sem bila pripravljena umreti. O tem je težko govoriti, ker večina ljudi, prijateljev, ki so bili do takrat naši družinski prijatelji, mi je, ko sem odšla od doma, obrnilo hrbet. Edino podporo sem imela v hčerkah.

Starejša hčerka mi je rekla: "Mama, pomagala ti bom. V Ljubljani je Zavod Emma, pojdi k njim, pojdi se pogovorit, boš videla, da ti bodo dali roko."

Bilo me je zelo sram

Po pravici povem, da nisem verjela, ker sem že pred tremi leti hodila na našo socialno službo in prosila za pomoč. Povsod so mi odgovorili: "Ja, če gospod noče sodelovati, ne moremo nič." S tem se je tudi končalo. Nekega dne sem se odločila in prišla v Zavod Emma. Bilo me je zelo hudo sram, ker bi najraje šla domov, ko sem prijela za kljuko. Ko sem prišla skozi vrata, sta me sprejeli dve čudoviti punci.

Takoj sem začutila, da je tam notri gnezdo, nekaj, kjer se lahko zatečem. Nihče me ni obsojal ali postrani gledal. Dali so mi tudi možnost, da sem se zjokala in mi je bilo potem lažje govoriti. Povedala sem o svojih težavah, lepo so me poslušale. V oporo mi je bilo to, da je na Zavodu Emma bila skupina žensk, sotrpink, ki so doživele marsikaj hujšega, kot sem sama.

Ko sem slišala mlade mamice, kako so govorile, da bežijo od doma, iz svojih hiš, da rešijo svojo in otroško glavo, me je bilo kar sram, ker sem prišla po pomoč. Bila sem stara 68 let, mlade mame pri 20 letih so pomoč potrebovale bolj kot jaz. Moje punce, varuhinje, sem lepo vprašala: "Se vam ne zdi, da sem prestara za to?"

Takrat sta mi Nataša in Dževada, vsa skupina dali podporo in me prepričali, da imam tudi jaz pravico do življenja, da mi ni treba prenašati nasilja. Vrnila sem se domov, prišla dvakrat, trikrat na Emmo, kjer smo si povedale vse, kar smo si imele za povedati, in svetovale so mi, naj ne bom nasilna in naj situacije ne rešujem na svojo roko: "Lepo se bomo pogovorile, kjer bomo lahko, bomo pomagale," za kar sem jim iskreno hvaležna.

Ne le Dževadi, Nataliji in Mateji, ampak vsej skupini, vsem ženskam, ki so bile poleg mene, saj smo se tako povezale, kot da smo sestre. Kadar veš, da imaš nekoga za sabo, da se lahko na nekoga nasloniš, potem lahko kaj ukreneš. Dokler si sam, ne moreš nič.

"Zdaj je zadosti! Grem na policijo."

Ta del svojega življenja sem skrivala pred obema hčerama, ker se mi je zdelo, da ni pošteno, da obremenjujem še njiju. Takšnega človeka sem si izbrala sama in sem pravzaprav mislila, da moram to prenašati. Prišel pa je tisti dan, ko me je mož trpinčil vso noč, tako da nisem vedela, kam se obrniti, in sem rekla: "Zdaj je zadosti! Grem na policijo."

Predstavljajte si, kako je, ko pridete na policijo in vas sprejme mlad kriminalist ter se morate pred njim razodeti, mu povedati vse od začetka do konca, celo kako nasilno se odvija seks, vse to. Si lahko predstavljate, kaj je mislil o tem? Bolje, da ne vem. Dvakrat, trikrat me je vprašal: "Gospa, zdaj pa gre zares, boste to prijavo zares oddali ali si boste premislili?" Šla sem domov, noge so se mi kar tresle, mislila sem, da bom prijavo umaknila kar po telefonu.

Ko sem prišla domov, me je mož počakal s pestmi in vulgarno: "Kod si se vlačila?" Videla sem, da to nikamor ne vodi. Iz torbice mi je začel jemati denar, dokumente ... Ustrašila sem se, da mi bo vse uničil in ne bom mogla niti ven. Zavrtela sem telefonsko številko policije in se javila, medtem je mož zaklenil vrata, okna, vse zatemnil.

Rekla sem: "To se ne bo dobro končalo. Ali pride policija ali bo, kar bo." Občutek, ki je prišel takrat, morate občutiti, kako je, kadar ti je povsem vseeno, ali te bo udaril, obesil, zadavil, karkoli, pred mano je bila le svoboda. Le to sem si želela. Javil se je dežurni policist in vprašal: "Kaj želite?" Rekla sem: "Lepo prosim, pošljite mi nekoga, bila sem pri vas."

Pobrala sem torbico in jakno

Bolje, da nihče ne ve, kako je bilo tisti trenutek, ko je mož zvedel, da sem bila na policiji. Bilo je grozno. V tem je prišel isti kriminalist, ki me je sprejel, pred vrata, in ker ni imel naloga, ni mogel v hišo. Mož mu je odprl vrata in ga tudi zapodil dol po stopnicah. V tistem trenutku se je v meni 'zgodilo', pobrala sem torbico in jakno. Moža sem porinila s takšno močjo, da ne vem, od kod sem jo vzela, saj je bil možakar z 90 kilogrami.

Porinila sem ga tako, da se je kar zaletel v zid in šla mimo njega, se usedla v avto in kriminalistu zaklicala: "Lepo prosim spremljajte me do Fernetičev." Pojma nimam, kako sem vozila po Sežani, ne kako sem prišla do Fernetičev. Na Občinah sem se ustavila na prvem parkirišču in začela tuliti. Tulila sem kot zverina v avtu. Zdi se mi, da je šlo ven vse, kar se mi je nabiralo toliko let.

Ko sem se malo umirila, sem poklicala zeta v Trst, kjer se je moja hči priženila, in ga prosila, ali lahko spim pri njih, dokler si ne najdem kakšno zavetišče. Bila sem pripravljena iti na center za begunce, da se le več ne vračam domov. Seveda me je zet sprejel. Pri njih sem ostala tri meseca. Medtem sem redno hodila v Emmo. Moje punce so prišle v Sežano na policijo in izposlovale, da sem z njimi lahko šla v hišo in si vzela očala, zdravila ter vse stvari, ki sem jih nujno potrebovala, pobrala sem tudi nekaj dokumentov, ki jih mož še ni uničil, potem pa sem se vrnila v Trst.

Šla sem tudi na policijo, kjer so naredili, kar so lahko, lahko pa bi še več. Pri hčeri v Trstu sem bila tri mesece, kot begunka, ampak dobrodošla. Po mami sem podedovala majhno stanovanje in ker sem ga oddajala, sem gospo prosila, naj se izseli. Po treh mesecih sem se vselila tja. Stanovanje je majhno, a je zame palača.

Želela sem si le svobodo

Mož je ostal v hiši, bentil in grozil ter telefonaril in grozil hčeri, hodil pred hišo in čakal, kje bom pustila avto, in počel stvari, ki niso ravno v oliko moškemu. V hiši, ki sva jo z možem skupaj zidala 40 let, od izkopavanja temeljev do strehe, sem vse pustila. Niti me ni zanimalo, da bi kaj dobila. Želela sem si le svobodo.

Mož je bil užaljen, ker se mu še ni zgodilo, da bi ga ženska zapustila, to se mu ni smelo zgoditi. Sežana je majhen kraj, vsi se poznamo. Travme sem doživljala jaz in tudi on, ker se vasica takoj razdeli na dva dela. Eni držijo za žrtev, drugi za tistega, ki je na nasprotni strani. Od hudega, ne vem, od česa vse, se je na koncu pri njem začela tudi huda bolezen.

Sicer se je počasi ohlajal in od mene odmikal, ker si je našel drugo žensko. Potem ga je zadela možganska kap in končal je v bolnišnici. Agonija je trajala sedem mesecev, hči pa ga je redno obiskovala in skrbela zanj. Navsezadnje je bil njen oče. Pri otrocih nisem nikoli spodbujala sovraštva do očeta. Na koncu je 7. marca leta 2012 umrl.

Počutim se čudovito

Zdaj že teče peto leto, odkar sem odšla, počutim se čudovito, spoštujem samo sebe, pravzaprav sem ponosna, da sem lahko to naredila, ampak brez pomoči ne bi zmogla. Ko sem prišla v Zavod Emma, so mi dali vedeti, da nisem sama, kar je zame bilo zelo pomembno, kakor tudi to, da jih lahko pokličem kadarkoli, tudi ponoči, če jih potrebujem.

Natalija in Dževada sta mi bili na voljo kar naprej in sem ju tudi klicala, ko sem bila v stiski in nisem vedela, kaj narediti. Po tako hudi izkušnji sem si uredila življenje in uživam v vsakem dnevu. Morda se sliši smešno, ampak zjutraj, ko se zbudim, najprej pogledam skozi okno v sonce in si mislim: "Vidiš, en krasen dan."

Ženskam, ki so v podobni situaciji, kot sem bila jaz, svetujem, da nasilja ne vračajo. Moški ali nasprotnik je vedno močnejši, ker je ženska v takšnem stanju zelo krhka, zelo ranljiva, lahko naredi tudi kakšno neumnost. Naj se posvetujejo, pokličejo, vedno je na voljo kakšna pomoč ali Zavod Emma, tudi kakšna dobra socialna služba lahko zelo pomaga. Dajte migati, ne čakajte 40 let, kot sem jaz."

Pripravila: Suzana Golubov

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri