To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
5 slastnih pudingov s chia semeni
5 slastnih pudingov s chia semeni

Potapljanje pod ledom

Potapljanje pod ledom (foto: Milan Tomažin - Tyson) Milan Tomažin - Tyson
31. 1. 2008

Potapljanje pod ledom je še bolj resno kot navaden potop in se ga zato lotevajo večinoma izkušenejši potapljači, ki se seveda kalijo v bolj normalnih razmerah – v toplem morju.

Športno ali prosto potapljanje je sorazmerno mlad šport, saj se je začel pospešeno razvijati šele po drugi svetovni vojni. Velik del zaslug za to ima slavni francoski podvodni razis­kovalec Jean Jaques Cousteau. Mnogo med nami se nas še spomni dokumentarne serije o raziskovanju morja na njegovi ladji Calipso, s katero je prekrižaril vsa svetovna morja. Malo manj pa je znano, da je Cousteau razvil regulator za dovod zraka, ki je potapljačem omogočil, da dobijo zrak iz jeklenk takrat, ko ga tudi potrebujejo – torej ko vdihnejo. To je bila prelomnica, ki je pomenila hiter razvoj potapljanja z avtonomno opremo, ali po domače z jeklenkami, v katerih je stisnjen zrak.

Potapljanje krepi telo

Potapljači tako rekoč menda ne zbolevajo za vnetji dihalnih poti in za boleznimi ožilja. Kljub temu pa je potap­ljanje dejavnost, ki zahteva zdravega in razsodnega človeka. Vsak potop čez 20 metrov globine namreč velja za zelo resen podvig, zato potapljanje ni za ljudi, ki bi se radi dokazovali z osebnimi globinskimi rekordi. Še posebno je to početje zahtevno pod ledom in v jamah.

V potapljanju je mogoče uživati dolgo časa. Načeloma je to dejavnost za mlade in srednje stare ljudi, aktivno pa se potapljajo tudi nekateri starejši. Prej omenjeni Cousteau se je podal sorazmerno globoko še krepko po svojem šestdesetem letu. Ne glede na to se ljudje nehajo potapljati okrog petdesetega leta. V globinah se v telesu dogajajo specifični fiziološki procesi, ki so tako rekoč vsi plod hidrostatičnega pritiska in jih zato zaznavajo tudi mlajši potapljači. Zdravniki menda še niso našli negativnih posledic teh fizioloških učinkov, kot so upočasnitev bitja srca, sprememba koncentracije plinov v krvi. Tudi srce in krvni obtok dovajata kri med potopom predvsem v pljuča in možgane, manj pa v druge dele telesa.

Ne rekordi, ampak užitek

Pravijo, da se pravi potapljač potaplja zaradi vedno novih in vedno drugačnih doživetij v naravi. Ker se veliko morskih živali potapljača z bombami ne boji kaj dosti, lahko od blizu spoznate navade malih rib in rakov. Potapljačem je dano videti podmorsko rastlinje, uživati v živopisnih barvah, ki z globino izginjajo in se spet pojavijo. Spoznate lahko, da hobotnice niso prav nič grozne, seveda če niso prevelike, kar pa se v naših vodah ne zgodi pogosto . . Vse to so tudi razlogi, da se kar nekaj potapljačev, ki so se že prej ukvarjali s fotografijo, odloči za ‘škljocanje’ tudi pod morsko gladino. Mnogo jih fotografiranje nad morsko gladino niti ne pritegne več. Slovenci imamo kar nekaj odličnih podvodnih fotografov. To so med dru­­­gimi Ciril Mlinar - Cic, Borut Furlan, Milan Tomažin - Tyson, ki je prispeval fotografije za ta članek, in drugi.

Jezera in jame

Seveda se potapljanje ne dogaja le v morju, temveč tudi v rekah in jezerih. Še posebno nevarno in zato rezervirano le za najbolj izkušene potapljače je jamsko potapljanje. Zaradi kraškega sveta, ki ga je v Sloveniji veliko, je pri nas veliko možnosti za jamske potope. Ker imamo plitvo morje, se je v Sloveniji mogoče najgloblje potopiti prav v kraške izvire nekaterih jezer. Tako so se v Divjem jezeru pri Idriji potopili 160 m, v izvirni sifon Dobličkega jezera v Beli krajini pa 121 metrov.

Pod led!

V zimskem času je posebno doživet­je potop pod led, ki ga pri nas lahko vidimo le na jezerih. Čeprav naša jezera niso kdo ve kako globoka, pa so potopi pod ledeno skorjo vseeno še posebno zahtevni. Glavne težave pri tem so orientacija, nizke temperature vode in ledeni pokrov, ki onemogoča dvig na površje. Da ne bi prišlo do nesreče, morajo biti potapljači zato še toliko bolj previdni in morajo dosledno slediti pravilom, ki veljajo za takšne potope.

Če je le mogoče, se potapljači odpravijo na potop pod led na terenu, ki ga dobro poznajo, kar jim omogoča boljšo orientacijo. Nujna oprema je seveda kolut z dovolj dolgo vrvico, ki jo potapljač priveže na kopnem in jo sproti pritrjuje tudi v vodi (npr. na veje, korenine ali pa v led zavrta ledne vijake, ki jih sicer uporabljajo led­ni plezalci), da lahko na poti nazaj najde izhod. Za vsak primer imajo pri zimskem potopu s seboj tudi kompas. Ker so potopi pod led precej nevarnejši, se jih lotevajo praviloma potapljači z daljšim stažem, in še to v paru ali v skupini. V led naredijo vsaj dve luknji, dvojna je tudi oprema. Vsak ima s seboj dve jeklen­ki z zrakom, dva računalnika oz. dve uri in dva regulatorja za dihanje. Toda za mrzle potope ni dovolj navaden regulator – mora biti takšen, da ne zmrzne. Seveda je zaradi mraza izjemno pomembna tudi obleka, ki mora biti nujno iz suhega neoprena.

Za potop pod led velja tudi podob­no pravilo kot pri potapljanju v jamah, in sicer pravilo tretjin. To pomeni, da se potapljač obrne proti izhodu pri tretjini porabljenega zraka in zapusti vodo pri dveh porabljenih tretjinah zaloge v jeklenkah, zadnja tretjina pa ostane za rezervo, če bi šlo kaj narobe. Pri jeklenkah je treba paziti tudi na kondenz, ki se naredi zaradi mraza. Da se to ne bi zgodilo, napolnijo potapljači svoje jeklenke za dalj časa vnaprej in tudi ne čisto do konca. Ker je pozimi dan krajši, vzamejo pod led tudi močnejše luči, za vsak primer, če bi jih presenetil mrak. Za vse je torej treba narediti še posebej podroben načrt potopa.

Izkušeni potapljači pod ledom se prav tako zavedajo, kako pomembna je zunanja podpora. Vedno je nekdo na obali oziroma pri vstopni luk­nji, da straži in skrbi za to, da se orientirni vrvici kaj ne zgodi. Če bi se npr. izpulila in bi njen konec potapljač potegnil za seboj, bi se prav lahko zgodilo, da ne bi več našel poti izpod ledu. Zunanji član potopa pa ima še eno pomembno funkcijo. Za potap­ljača, ki je ravnokar prišel izpod ledu, skorajda ni bolj zaželene stvari kot topel čaj in topla suha obleka, ki mu jo priskrbi prijatelj, ki je užival v zimi nad gladino. Lep in varen potop se torej zgodi tudi z majhno pomoč­jo prijateljev.

Urban Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri