10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Anže Čokl: To so občutki, ki se jih ne da kupiti z denarjem, lahko si jih pričaraš le sam

Anže Čokl: To so občutki, ki se jih ne da kupiti z denarjem, lahko si jih pričaraš le sam (foto: Anže Čokl) Anže Čokl
8. 6. 2017

Anže Čokl, alpinist in alpinistični inštruktor, po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir strojništva, po duši pa večni avanturist, ima najraje telovadnice, ki mu jih ponujajo gore in narava, saj največ časa prebije nekje v Julijskih Alpah.

Poleg z alpinizmom se ukvarja s plezanjem, turnim smučanjem, potapljanjem, letenjem
z jadralnim padalom in t. i. speedwingi …

Anže, po vaših aktivnostih sodeč, dvomim, da vas lahko kdaj srečamo v telovadnici?

V telovadnici sem bil nazadnje v srednji šoli, na fitnesu pa leta 2010. Po tem sem za zdravje z vajami, ki jih sicer izvajajo tudi upokojenci, skrbel v prostorih svojega trenerja, kjer skrbim predvsem za raztezanje, vaje za osrednji del trupa, za manj značilne globoke mišice za zdravo držo in podobno. Vse, kar bo imelo – upam – pozitivne učinke na stara leta, ki se neznansko hitro bližajo.

Zagotovo pa vas lahko srečamo v gorah. Koliko dni v tednu zdržite brez gorskih aktivnosti?

So tedni, ko sem v gorah le kakšen dan, spet naslednjič sem v gorah vse dni v tednu. V zadnjih desetih letih se je število aktivnih dni nad 1500 metri nadmorske višine ustalilo med 80 do zame rekordnih 145 dni na leto. Včasih so to celodnevne ture, včasih nekaj ur teka navkreber in hiter polet v dolino, naravnost v pisarno.

Klišejsko vprašanje, pa vendar, kaj so vas naučile gore?

Gore so mi po eni strani podarile ogromno lepega in me naučile številnih življenjskih naukov, ki mi pridejo še kako prav, tudi v poslu. Žal je bilo nekaj težkih trenutkov ob izgubah prijateljev, ki so se od tega sveta poslovili v nesrečah. A tudi to sta bila streznitev in opomin, da so gore okolje, ki ne odpušča, in da previdnosti nikoli ni preveč.

Moja gorska avanturistična pot se ni razvijala enakomerno. Prva leta je šlo zelo progresivno, ko sem spoznaval svoje meje. Tu in tam sem se jim za svoja današnja merila približal preveč. Potem je šlo bolj linearno. Zadnjih pet let mi ni več glavno vodilo za odhod v gore težavnost preplezane smeri oz. športni vidik, temveč avanturistični. Enako pri turnem smučanju, letenju in vsem, kar počnem.

Čeprav je moje življenje tesno povezano s finančnimi in inženirskimi številkami, zame smisel življenja niso številke, temveč neizmerljivo zadovoljstvo in bogastvo ob doživetju nečesa novega. Ko si po koncu napornega dne po vseh ovirah razvozlal številne uganke, premagal lastne strahove in bil ob tem fizično izpostavljen nekim hočeš nočeš nevarnostim, ko si bil v situaciji brezpogojnega zaupanja samemu sebi in prijatelju na drugem koncu vrvi, rečeš: “Vau, to je življenje!”

Občutka, ko sicer fizično utrujen, premražen in dehidriran ob sončnem zahodu stojiš na vrhu gore po preplezani smeri, ko proti tebi stopa prijatelj in ti veter v obraz nosi snežne kristale iz njegovih stopinj v svežem snegu ter tuliš na ves glas, ne morem niti opisati. Tisti, ki je to doživel, bo vedel, o čem govorim.

To so občutki, ki se jih ne da kupiti z denarjem in si jih lahko pričaraš le sam.

Anže Čokl

V perujskih Andih ste v mlajših letih za 45 dni popolnoma prekinili zvezo z družino in tako naredil prve samostojne korake na avanturistični poti. Bi moral vsakdo doživeti kaj takšnega, da bi osebnostno zrasel?

Daljša odsotnost daleč zdoma pri 17 letih v Andih je bila gotovo pomemben mejnik na moji turistično-avanturistični poti. Takrat še ni bilo družabnih omrežij, internet je bil leta 2000 v Peruju praktično neuporaben in izjemno drag, zato so bili stiki oteženi – telefonsko predvsem zaradi časovne razlike in stroška. Starši so mi takrat morali zelo zaupati, a so me dovolj poznali in predvsem zaupali tudi prijateljem soplezalcem, ki so bili vsi starejši in izkušenejši od mene, s katerimi smo plezali po perujskih Andih.

Staršem bom za to podporo vedno hvaležen, saj verjamem, da so me s tem pomagali utrditi v samostojnosti.

Prepričan sem, da bi bilo za vsakega koristno kakršnokoli potovanje – odkrivanje novih krajev, bližnjih ali daljnih. To gotovo vodi k spoznavanju drugačnih kultur, običajev, načina življenja in izostri občutek za prilagodljivost krajem in situacijam, ki jih je na potovanjih mnogo. Toliko več, če potuješ v lastni režiji, po možnosti ob skromnem proračunu. Manjši ko je proračun, večja je praviloma avantura.

V manj razvito deželo ko greš, manjši proračun moraš imeti, da boš začutil utrip in kraje doživel bolj pristno. Več ko imaš denarja, v dražjih hotelih ko spiš, manj boš imel od izkušnje. Ker ti za dober denar še v najbolj 'zagamanih' krajih tega sveta poskušajo pričarati 'udobje doma' in vse, kar je s tem povezano. Isti hip izgine vsa avantura. Okradejo te pristnega doživetja.

Ste bili kdaj na robu preživetja oz. v težavni situaciji?

Nikoli nisem bil na robu preživetja. Želim si, da nikoli ne bi bil. Sem se pa seveda že večkrat znašel v resnih situacijah, ki bi z manj sreče in izkušenj lahko vodile do najhujšega. To se mi zdi na neki način neizbežno na poti osebnostnega napredka ob avanturističnih izzivih v gorah. Pomembno pa je, da je tega čim manj in da se iz vsake slabe izkušnje naučiš nekaj novega, da prihodnjič ne ponoviš enake napake. Izkušnje so najboljša šola. Le šolnina je zelo draga!

Smo Slovenci dobri planinci, imamo dovolj znanja?

Iskreno povedano me čudi, da nesreč v gorah ni več, sploh v zadnjih letih, kar videvam v hribih! A očitno imajo ti ljudje srečo ali pa je v gorah sočasno še toliko drugih dobrih ljudi, da jim nekako vedno pomagajo. Ne nazadnje so tu še vselej izjemni gorski reševalci, ki pomagajo vsem. Tudi tistim, ki delajo največje neumnosti in ogrožajo sebe ter druge.

Pomembno se mi zdi, da ljudje vedo, da obstajajo takšni in drugačni tečaji, alpinistične šole in podobno. Da je naložba v znanje vedno pametna investicija, ne strošek! Več znanja ko imamo in več izkušenj ko si naberemo, bolj suvereni smo v gorah in manj napak delamo. Še vedno jih, a precej manj. Zlasti pa se naučimo lažje prepoznati tiste res nevarne situacije, ki se jim potem ognemo.

Kaj pa bi priporočali tistim, ki sicer ne hodijo v hribe, nato pa se odločijo in gredo na Triglav? Se vam zdi to v redu ali naj se pohodništva raje lotijo malce bolj postopoma?

To je zgolj moje mnenje, ampak menim, da za nekoga, ki je športno aktiven v naravi, ki veliko hodi ali kolesari, ki ima odlično psiho-fizično kondicijo in potrebno gorniško opremo ter znanje uporabe tega, poletni vzpon v kopnih razmerah ob lepem vremenu na Triglav ni izjemno zahteven. Ne nazadnje je to, na žalost, nadelana pot, naluknjana s klini in jeklenicami, vmes so koče ... A k vzponu spadajo še poznavanje vremena, orientacija, prva pomoč ipd. Vsekakor bi za prvi vzpon v visokogorje odločno odsvetoval Triglav!

Večji problem so ljudje, ki so vajeni tekaškega tekočega traku v telovadnici, ki se v naravi ne znajdejo, nimajo smisla za orientacijo, po možnosti se bojijo višine. Na Triglav gredo sredi nevihtnega poletnega dne v živobarvnih športnih copatah, ki so namenjene aerobiki ali crossfitu, ki na skalnati podlagi nimajo nobenega oprijema. Poleg vsega so brez čelade in, kot je priljubljeno v zadnjem času, v kratkih hlačkah. S tem pa ne ogrožajo več le sebe, ampak še vse, ki hodijo za oz. pod njimi.

V današnjem času je zelo priljubljena diskusija tudi o tem, da ljudje vedno več hodijo v gore zato, da naredijo selfie v gorah. Kakšno mnenje imate glede tega? Ali je vsaka motivacija, ki te spravi s kavča v gore, dobra?

Kakršnakoli motivacija, ki človeka spodbudi h gibanju in fizični aktivnosti, je boljša, kot če je ni. Fizična aktivnost je zdravje!

Težavo vidim bolj v izbiri ciljev in načinov, da narediš, kot sprašujete, fotografijo za družbena omrežja. Na neko zahtevno goro z edino željo po selfieju, pri čemer nikoli prej nisi bil v gorah, se mi zdi nevarno. Če pa nekdo ve, kaj dela, ima za to znanje in izkušnje ter ustrezno opremo in ga želja po ustvarjanju dobre fotografije prižene na najbolj ošiljene vršace – super!

Kako kaj vaše filmsko ustvarjanje, ali se trenutno posvečate kakšnemu projektu?

Za sezono 2016/2017 sem si zamisli trilogijo krajših (angleških) filmov z močno sporočilnostjo. Prvega, Freedom - Boundless Sky, smo posneli jeseni, naslednjega ob koncu zime in tretjega pomladi. Sicer pa zadnje leto precej več fotografiram.

Anže Čokl

Za trenutek se lotiva še drugega dela vašega življenja. Ste tudi direktor tehnološko in ekološko najbolj dovršenega kompleksa v Sloveniji, Bohinj ECO Hotela. Se Slovenci prebujamo in vedno bolj razmišljamo v smeri ekologije, trajnostnega razvoja in neškodovanja okolju?

Gledano z izkušenj Bohinj ECO Hotela se mi zdi, da ljudje v Sloveniji še vedno veliko govorimo, manj pa dejansko naredimo. Navade se zelo razlikujejo po narodnosti in tako lahko brez kančka zadrege rečem, da so med našimi gosti najbolj 'napredni' Avstrijci in narodi severnih držav, najmanj 'zeleni' pa so državljani nekdanjih jugoslovanskih republik in na primer Azijci.

Ozaveščenost je zelo različna ali povedano drugače: če bi nam kruh rezali samo ekološko usmerjeni gostje, ne bi bilo niti drobtin dovolj. Večina individualnih gostov pač ni pripravljena plačati nič več za ekološkost, morda to pomaga le pri končni odločitvi, kam na dopust. K sreči so precej bolj napredna/aktivna podjetja, naša in tuja, ki na trajnost dajo več, jo prepoznavajo kot prednost in prav s tem razlogom v našem hotelu organizirajo tudi različne trajnostne dogodke.

Uživajte vsak podarjeni trenutek v čudoviti naravi, ki jo je Zemlja ustvarjala milijarde let in si je še zlasti v Sloveniji dala duška z lepotami, ki nas obkrožajo.

Napisala: Ana Vehovar, fotografije: Anže Čokl

Anže Čokl, alpinist in alpinistični inštruktor

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri