10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
25 budističnih modrosti za mir v vaši duši
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice

Oznake na planinskih poteh

Slovenska planinska pot je zelo zahtevna obhodnica. (foto: Manca Ogrin) Manca Ogrin
24. 7. 2019

Tudi lahka planinska pot zahteva opremo in izkušnje. In zelo zahtevne planinske poti niso ferate. Poznate vse oznake na planinskih poteh in veste, kaj zahtevajo od vas?

Planinske poti v slovenskih gorah so glede na tehnično zahtevnost kategorizirane kot lahke, zahtevne in zelo zahtevne, nasploh pa se je treba zavedati, da to niso turistične poti in zahtevajo primerno opremo in usposobljenost.

Planinske poti niso turistične poti in zahtevajo primerno opremo in usposobljenost. Manca Ogrin

Planinske poti niso turistične poti in zahtevajo primerno opremo in usposobljenost.

Prvi korak k varnejšemu obisku gora je
  • načrtovanje poti ter
  • pridobivanje informacij o njeni tehnični zahtevnosti, dolžini in izpostavljenosti.

Cilj pa moramo vedno prilagoditi svojim psihofizičnim sposobnostim in se v gore odpraviti s primerno opremo, saj je najpogostejši vzrok nesreč v gorah zdrs, ki je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti oziroma utrujenosti.

Oznake na planinskih poteh

Planinske poti v slovenskih gorah so označene s Knafelčevo markacijo (belo piko v sredini obkroža rdeč kolobar), glede na tehnično zahtevnost pa so razvrščene na lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti.

Danijel Čančarević

"Za gibanje po lahki planinski poti potrebujemo planinske čevlje, pri hoji si ni treba pomagati z rokami, lahko pa si s pohodnimi palicami. Na zahtevni planinski poti si na posameznih težjih mestih pomagamo z rokami, varovala nam pomagajo pri ohranjanju ravnotežja. Zelo zahtevna planinska pot, kjer je uporaba rok nujna, ima vgrajene kline in jeklenice, ki nam omogočijo varen prehod na območjih, ki bi bila sicer za običajne planince neprehodna, priporočljiva je uporaba samovarovalnega kompleta."

"Zaščitna čelada je priporočljiva na vseh poteh, kjer je možnost padajočega kamenja. Predstavlja tudi zaščito pri padcih in udarcih glave ob podlago, zato je nepogrešljiva na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, na meliščih in mestih, kjer pot vodi pod stenami," razloži Bogdan Seliger, načelnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije. 

Tako je označena tehnična zahtevnost poti

Po dogovoru Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA) se tudi v Sloveniji tehnična zahtevnost poti označuje na usmerjevalnih tablah, kjer

  • prazen trikotnik pomeni zahtevno in
  • trikotnik s klicajem zelo zahtevno planinsko pot;
  • če teh dveh znakov ni, je planinska pot lahka.

Tehnična zahtevnost poti je označena na tudi vseh planinskih zemljevidih, kjer

  • polna rdeča črta predstavlja lahko planinsko pot,
  • črtkana zahtevno in
  • pikčasta zelo zahtevno.
Arhiv PZS

Zelo zahtevne planinske poti niso ferate!

V prispevkih in med obiskovalci gora se pogosto pojavlja napačno poimenovanje zelo zahtevnih planinskih poti, ki se jih zamenjuje s feratami.

Primer poti, ki niso ferate
  • Tominškova pot na Triglav,
  • Kopiščarjeva pot na Prisojnik,
  • Hanzova pot na Malo Mojstrovko,
  • Kremžarjeva pot na Kočno,
  • pot iz Cirja na Lisco in druge so v planinski organizaciji kategorizirane kot zelo zahtevne planinske poti.

To si poti, kjer hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje, opremljene so z jeklenicami, klini in stopi, da si z njimi pomagamo pri napredovanju in prehodu zahtevnega območja, pomenijo povezavo izhodišča s ciljem in potekajo po naravnih prehodih.

Razlikovati jih moramo od ferat

Ferate, plezališča z varovanjem, sodijo med adrenalinske športne objekte v naravnem okolju, običajno so v bližini naselij kot dopolnitev turistične ponudbe in niso del planinske infrastrukture.

Zelo zahtevne planinske poti (na fotografiji), ki so del planinske infrastrukture, je treba razlikovati od ferat, športnih objektov v naravnem okolju. Manca Ogrin

Zelo zahtevne planinske poti (na fotografiji), ki so del planinske infrastrukture, je treba razlikovati od ferat, športnih objektov v naravnem okolju.

Na feratah, kjer je večji poudarek na plezanju in so kljub možnosti lažjih prehodov speljane prek zahtevnejših in atraktivnejših predelov, se od plezalca zahtevata večja psihofizična kondicija in moč v rokah, zanj je cilj pot/ferata in ne vrh hriba oz. gore.

Ferate nimajo statusa planinske poti in tudi niso označene s planinsko markacijo, tako kot planinske poti, skrbniki katerih so planinska društva. 

V Sloveniji imamo 808 registriranih markacistov, ki prostovoljno skrbijo za mrežo več kot 10.000 kilometrov planinskih poti, od tega je 50 kilometrov zelo zahtevnih in 81 kilometrov zahtevnih poti, preostale so kategorizirane kot lahke planinske poti.

Planinske poti se razlikujejo tudi glede na vrsto varoval

"Prav tako se planinske poti med seboj razlikujejo glede količine in vrste nameščenih varoval, saj na primer na Mrzlo goro iz Matkovega kota oz. od slapa Rinka vodi zelo zahtevna planinska pot, kategorizirana enako kot npr. Tominškova pot na Triglav ali Kopiščarjeva na Prisojnik, ki sta obširno opremljeni z jeklenico in zato primerni za uporabo samovarovalnega kompleta, medtem ko ta za vzpon na Mrzlo goro ni toliko uporaben, planinci morajo za napredovanje uporabljati bodisi kline bodisi naravne razčlembe. Zato je pomembno, da pred odhodom v gore pridobimo potrebne informacije o poti, na katero se odpravljamo, najzanesljivejši vir so planinski vodniki," poudarja generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko.

Inštruktor planinske vzgoje in dolgoletni vodnik PZS še razloži, da je lahka planinska pot lahko tudi fizično naporna in zahteva veliko pozornosti: "Lahka planinska pot še ne pomeni, da je ta pot lahka tudi za nekoga, ki s hribi še nima izkušenj. Lahkih poti po planinski kategorizaciji ne moremo enačiti z lahkimi označenimi pohodniškimi ali turističnimi potmi po dolinah."

"Na Kamniško sedlo iz Kamniške Bistrice vodi lahka planinska pot, a za vzpon potrebujemo tri ure in 45 minut. V prvem delu poti skozi gozd po kombinaciji kamenja in zemlje, prerasle s koreninami, je potrebne veliko pozornosti, še posebej v mokrem. Zgornji del poteka po južnem pobočju, po popolnoma odprtem terenu, kjer ni zaščite pred sončno pripeko, zaradi drobirja na poti je še bolj izpostavljena. Zaradi vsega navedenega je vzpon do Kamniškega sedla zahteven zalogaj, dosti zahtevnejši od npr. lahke planinske poti na Zelenico ali Krnska jezera, prav vsaka pa od planinca zahteva primerno opremo in usposobljenost."

Tudi Slovenska planinska pot je zelo zahtevna obhodnica, ki je nikakor ne moremo enačiti z daljinskimi potmi, priljubljenimi v tujini, kot je npr. romarska pot Camino oz. Jakobova pot, še poudarja Planko.

Slovenska planinska pot je zelo zahtevna obhodnica. Manca Ogrin

Slovenska planinska pot je zelo zahtevna obhodnica.

Prenesite zgibanko Varneje v gore poleti

Da bo korak tako domačih kot tujih obiskovalcev slovenskih gora varnejši, da bodo primerno opremljeni, da se bodo znašli na planinskih poteh ali v primeru nesreče v gorah, je Planinska zveza Slovenije v sodelovanju z Gorsko reševalno zvezo Slovenije pripravila zgibanko z napotki za varnejši obisk gora poleti v slovenščini in angleščini, tik pred izidom je tudi vodnik Slovenska planinska pot v angleščini.

Prenesite tukaj:

Hitri napotki za varen obisk gora

Strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije Matjaž Šerkezi, alpinistični inštruktor in gorski reševalec svetuje:

  • Ne zahajajte na brezpotja.
  • Če se izgubite, se vrnite po isti poti in poiščite zadnjo markacijo, ki ste jo videli, ne nadaljujte v neznano.
  • Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti ob planinskem zemljevidu, pomagajte si tudi s tiskanim vodnikom, podatki s spleta so le za osvežitev trenutnih razmer.

Matjaž Šerkezi opozarja tudi na nevarnost zdrsa:

"Slovenski alpski svet je zahteven in tudi v poznem poletju so lahko na posameznih delih poti zaplate snega z nevarnim iztekom, kot so skalni skoki ali dolga pobočja, ki jih je mogoče varno prečiti le z uporabo cepina in derez. Brez te opreme se je zaradi nevarnosti zdrsa bolje obrniti."

"V kopnih razmerah lahko pride do zdrsa zaradi kamnov ali zemlje na skalni podlagi, zato moramo povsod, ne glede na tehnično zahtevnost poti, biti zelo zbrani pri hoji, pravilno izbirati stopinje, še posebej pri sestopu. Tudi lahek odsek lahko postane zahteven zaradi vplivov narave ali preobremenjene poti in si je treba marsikdaj pomagati z rokami, se pri tem vedno obrniti k podlagi in pri gibanju upoštevati pravilo treh opornih točk, se pravi, da sta v stiku s podlago obe roki in noga oziroma obe nogi in roka. Zdrs je najpogostejši vzrok nesreč v gorah in je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti in utrujenosti, zato se moramo zavedati, da smo na vrhu šele na polovici poti, naš cilj je varna vrnitev v dolino."

Primerna oprema

Arhiv PZS

Vir: PZS

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri