10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Vedenjski program

29. 12. 2005

Znanstvena fantastika ali realnost?

Delež duševnih lastnosti,

ki so direktno zakodirane v genih in se od tam premočrtno izražajo v stereotipnih reakcijah na dražljaje iz okolice, je pri človeku manjši kot pri kateremkoli drugem živem bitju. Ali še strokovno povedano: za ljudi je v primerjavi s katerokoli živalsko vrsto značilen tako imenovan odprt vedenjski program. Novorojeni šimpanz, na primer, je neizmerno bolj prilagojen trenutnim življenjskim razmeram kot pa človeški dojenček – ta je docela nebogljen in se mora dejansko vsega, razen sesanja materinega mleka (kar je pri naši vrsti pač eden razmeroma redkih docela ohranjenih živalskih instinktov), naučiti. Zato pa je njegova kapaciteta za sprejemanje, obdelavo, skladiščenje in uporabo informacij toliko večja; in način, kako ti procesi potekajo, tudi neprimerno fleksibilnejši.

Odprtost vedenjskega programa pomeni v daljnejši posledici, da bi se iz desetih enojajčnih deseterčkov (ali, če želite, klonov), ki bi jih vzgajali ločeno in različno, razvilo deset različnih odraslih profilov, ki bi le v grobem spominjali drug na drugega. Tisti, ki bi ga redili intelektualci, bi bil morda polihistor in profesor, drugi, iz delavskega okolja, bi obvladal avtomehaniko in zidarstvo, tretji, živeč med mafijci, bi nekoč morda postal njihov boter, četrti bi se od nesamouresničenosti zapil in zaletel v zid in naprej v svojo nikolišnjo večnost, peti bi bil plesalec in žigolo, šesti karateist, sedmi karikaturist, osmi karierist, deveti kitarist in deseti kolumnist . . Res so znane tudi zgodbe o parih enojajčnih dvojčkov, ki se jim je medsebojno srečanje pripetilo šele v zrelih letih. Najbolj znana je tista, ko sta bila, nič vedoč drug o drugem, navzlic vsemu oba gasilca. No, gasilcev po svetu pravzaprav niti ni tako malo – in tudi ločenih enojajčnikov navsezadnje ne, tako da za navedeni primer lahko zadostuje že statistična verjetnost oziroma, če ne drugega, naključje.

Posameznik vs. posamičnik

Iz vsakdanjega življenja je mogoče potegniti tudi kopico primerov, dejanj in odnosov, ki na eni strani kažejo na vedenjske ožine, kakršne premorejo premnogi posamezniki, in na drugi strani na odprtost, lastnost širokopoteznih, širokoumnih in širokosrčnih ljudi, ki jim bomo, z namenom njihovega razlikovanja od prvih, po danskem filozofu Kierkegaardu in njegovem slovenskem prevajalcu Zupetu, rekli – posamičniki. Priznati si bomo sicer morali, da, kakor hitro začnemo o stvareh in ljudeh razpravljati takole primerjalno, črno-belo, se sami vsaj deloma nezavedno že postavljamo v vlogo tistih boljših, višjih; a naj nam bo to breme na vesti, sploh če si ga že priznavamo, s tem trenutkom, kolikor je pač mogoče, samooproščeno.

Vzemimo uradnika iz starih časov, administratorskega birokrata, aparatčika – človeka, ki ne le, da se je dobesedno držal najmanjše črke zakona in s tem zajebaval slehernega državljana, ki se mu je znašel v precepu, temveč je ob vsem tem v sebi tudi prav objestno užival, si v tej svoji vsebinsko nepomembni ničnosti dajal edinega duška, do katerega se je bil življenjsko zmožen dokopati. Morda sem v svojem gledanju preveč prijazen, naiven ali nepoznavalski, toda zdi se mi, da je teh ljudi oziroma takšnih, ki bi jim razmere to sploh dopuščale, danes manj. Ljudje tudi na uradnih položajih se mi zdijo bolj odprti in fleksibilni. Morda je to resda le posledica moje selitve iz metropole na obrobnejši teritorij ali pa celo moje nekakšne poznanosti iz medijev – v takšnem primeru se pač motim. A to tudi ni osrednja poanta tistega, o čemer se tu pogovarjamo. Dejstvo, da so nekateri ljudje zadrti in drugi odprti, ostaja. In tudi to, da je lastnost prvih skoraj aksiomatično povezana z njihovo osebnostno nesamouresničenostjo, pri drugih pa, četudi niso nujno bogati in jih življenje vselej ne treplja, lahko po pravilu govorimo o razmeroma večji duhovni razvitosti.

Verjetno tudi ni mogoče postavljati kakšnih splošnih trditev o tem, ali je človek na res visokem družbenoekonomskem položaju tozadevno kaj boljši ali slabši od tistih spodaj. Argumenti veljajo tako v eno kot v drugo smer. Poznam izjemnega profesorja akademika, gospoda visoke starosti, ki se vam ne bo predstavil drugače kot – Andrej; na drugi strani pa sem nekoga drugega pred leti še skozi stene slišal v telefon gromoglasno trkati se po prsih: “Poslušte, tukaj profesor doktor . . ” Direktor enega megapodjetja bo lahko priskutno velepomemben in navzven pokroviteljsko pametnejši od vsakogar, medtem ko se bo drugi še naprej vsa leta iz svojega vselej edinega stanovanja v bloku vozil v službo z biciklom, do svojih tisočev uslužbencev pa se bo vedel kot do sebi enakih sodelavcev ali družine. Pa tudi na drugem koncu te družbene lestve ni drugačnih pravil: en revež bo skromen in dober, drugi – če imenujemo pač skrajnosti – gnusoben sadist. In enako velja seveda tudi na vseh vmesnih stopnjah in področjih. Le malo kakšnih drugih zakonitosti je mogoče pri tem ugotoviti – kot nemara tole: kolikor bolj je kdo zagoveden in tiranski do podrejenih, toliko bolj klečeplazniško se vede do nadrejenih; kdor pa je odprtega duha, stoji na svoji poziciji trezno, čvrsto in ponosno – in na misel mu ne pride ne ena ne druga oblika takšnega skrajno ozkoumnega funkcioniranja.

Sori, že zmenjen . .

Odprtost sočloveka cenim osebno tudi po tem, koliko se je sposoben včasih tudi improvizirano vključiti v vse udeležene in tudi po naključju navzoče oziroma relevantne osebe. Pokličete recimo nekoga, vzemimo razmeroma novega znanca, potencialnega prijatelja, in ga vprašate, ali bi bil za to, da se danes zvečer vidita. On pravi: Joj, zelo rad, ampak sem že zmenjen, da pridejo k meni eni prijatelji na večerjo. Drugič . . Tudi če nikoli! Pokazal se je kot docela nefleksibilno razmišljajoč in čuteč osebek. Kaj niste tudi vi njegov (mogoči) prijatelj – in bi vam prav s tem najlaže in najučinkoviteje pokazal svojo naklonjenost? Tako pa je sijajno priložnost zagonil in le vaša morebitna nadstandardna človečnost bo poskrbela, da – če vas še tisto minuto ne pokliče nazaj in se opraviči, kakšen bedak je bil ravnokar, in vas nemudoma ne povabi, da se jim seveda pridružite še vi – se v smislu kakršnekoli pomembne navezave prijateljskih stikov z njim sploh še kdaj kaj angažirate.

Lahko greste seveda tako daleč, da vsakomur odpustite vse podobno in še neprimerno hujše stvari – sebi s tem prislužujete točke za naziv najodprtej- šega, najprijetnejšega, najboljšega človeka, toda smisel se pri tem ohranja kvečjemu, dokler to počnete spontano, brez špekuliranja na to, kako paradoksalno veličastni ste v tej svoji samoodpovedovalnosti - in še tedaj morda ne; vsaj v enem od ozirov ste pač ponižna zguba, ubožec, ki se pusti, da drugi z njim pometajo. Enoznačnih stvari na tem svetu pač – žal – ni; in to pogosto niti približno ne. Še v najplemenitejših dejanjih koga bo kdo uziral sebičnost. In slednji, znabiti sam zagaman hudobec, bo od koga deležen pravega malikovanja – primere česar, resda že bolestne, a nič manj resnične in navzoče, pozna recimo kak policist, ki kdaj v nuji vdre v stanovanje, kjer mož ravno brutalno pretepa ženo, pa se le-ta, potem ko je on zlobnega primitivca nevtraliziral in ga hoče odvleči, s koničasto peto čevlja spravi udrihati po njem, svojem rešitelju . . Tu smo sicer resda že malo daleč v psihopatologiji moško-ženskih odnosov, kljub temu pa je primer lahko ustrezna iztočnica za komentar o razlikah med spoloma tudi v navadnejšem svetu.

Po spolih – ob kartah

Za zdrav razum ni posebnega dvoma o tem, da smo moški odprti relativno drugače in za druge stvari kot ženske. O tem v MH razpravljamo nenehno, kadar ne dobesedno, vsaj implicitno. Eni smo – med vsemi drugimi nagnjenji – načeloma in razmeroma bolj za kratkotrajne zgodbice in količino, druge bolj za romane in kakovost. Sreča, veselje in čast izjemam, kajpak. Namesto da bi zdaj tule še kakorkoli naprej nekaj pavšalno onegavili s splošnoteoretskimi argumenti o tem, ali smo vobče bolj odprti moški ali pač ženske, kar bi nas morda celo kam pripeljalo,

a daleč verjetno ne, si bomo za ilustracijo izbrali neki prav specifičen, v kakšnem oziru celo nekoliko iz konteksta štrleč primer.

Omizje s kartami in igralci. Ne profesionalni kvartopirci, temveč standardna zasedba informiranih razsvetljenih amaterjev, sestavljena iz dveh moških in njunih dveh žensk. Igrajo tarok. Družabno verzijo, tisto v štiri, na klicanje, rufanje. Tisto, ki jo profiji prezirajo, saj je resnično znanje pri njej veliko teže potržiti, preveč je odvisno od prepleta okoliščin, sreče, naključij – in kakor hitro je pri mizi kak slabši igralec, se pogosto vzpostavi celo obratno sorazmerje med znanjem in uspešnostjo. A pustimo te finese. Govorimo o razlikah – v strateškem pristopu – med spoloma. Lahko stavite, ne sicer na izid, kdo bo zmagal, vsekakor pa na to, kdo bo prvi prišel do konca lista, kdo bo torej najbolj aktiven in bo v povprečju največ igral. Oba moška. Če stavo izgubite, se ne pritožujte meni ali nad mano; nisem rekel, da je vselej tako, temveč samo, da je večja verjetnost ta kot pa kakšna druga, zlasti tista povsem nasprotna.

Moški princip je, da želimo stvari, ki zadevajo našo usodo, imeti v svojih rokah. Raje tvegamo izgubo, sami pišemo v minus, kot pa da čakamo, kaj se nam bo zgodilo. Tudi s slabimi kartami prevzemamo pobudo, dokler je to še količkaj smiselno. Ženski princip je čakanje, eventu- alno kontriranje – ali biti izbran. In kdo, kateri od obeh spolov, je tu bolj odprt? Glasujeteee …: zdaj!

Artur Štern

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri