Ljudje se v medosebnih odnosih srečujemo z različnimi težavami. A najbolj boleče so tiste, ki se dogajajo med najbližjimi in najbolj ljubljenimi osebami: med starši in otroki, sorojenci, partnerji. To je zato, ker smo z najbližjimi tudi najbolj povezani – tako psihično kot telesno.
Mnogo ljudi dojema partnerski odnos kot nekaj samoumevnega. Na začetku se moški in ženska zaljubita, takrat živita le drug za drugega. Medsebojno se občudujeta in ne potrebujeta kaj dosti besed, saj čutita, da se dopolnjujeta.Da sta našla manjkajoči delček sebe, ki ju naredi izpopolnjena.
Naslednji korak v odnosu je odločitev. Bodisi resna partnerska zveza, skupno življenje ali poroka. Ko zaljubljenost preide v ljubezen, se dojemanje ljubljene osebe spremeni. Pred seboj imamo zdaj realno sliko partnerja, partnerice.
Vedno bolj se spoznavamo tudi v neidealnih razmerah, spoznavamo pa tudi lastnosti ljubljenega, ki nam niso po godu in nam gredo včasih pošteno na živce. Vprašamo se, kako da tega nismo prej opazili oziroma ali bomo zmogli biti, živeti z nekom, ki na primer obmolkne ob prepiru in se je zato v konfliktnih situacijah z njim nemogoče pogovarjati, je trmast, kritizira moje prijateljice, lagodno leži na kavču, namesto da bi pomagal pri gospodinjskih opravilih.
V naravi ljudi je, da želijo konflikte, nestrinjanja rešiti, in nemalo kdaj se zgodi, da jih v partnerskem odnosu rešujejo na zelo zanimive načine: s poroko, s spočetjem otroka, z nakupom stanovanja ali hiše, novega avta, oblek. Ker so prepričani, da se s prstanom ali dojenčkom zgladijo nesporazumi, da se bosta imela od poroke ali rojstva otroka raje. Da bodo slabe stvari nekako zbledele. Pa res zbledijo? Ne, ravno obratno, še bolj se potencirajo. V odnos se prikrade še več konfliktov, če več nesreče in razočaranj.
Spet drugi konflikte v odnosu rešujejo tako, da si pred njimi preprosto zakrijejo oči in se delajo, kot da trenja med parterjema ne obstajajo. Prepričujejo se, da je v odnosu vse v redu, če bodo včasih le pogledali stran in zamižali na eno oko.
A ti ljudje se ne zavedajo teže odrinjenih čustev, ki se nekje akumulirajo; zbirajo in izbruhnejo na dan kot vulkan, ki lahko leta in leta miruje, nato pa uniči celotne vasi in mesta. Po navadi se zgodi tako, da ena oseba v odnosu opozarja na konflikte, želi o njih spregovoriti, druga pa jih ignorira in minimalizira. In ker prva oseba – to je po navadi ženska – ne naleti na razpoložljivost partnerja za reševanje konfliktov, počasi obupuje v odnosu.
Čeprav se trudi, sama ne more več tako naprej. Ni naklučje, da si v obupu najde izvenzakonskega partnerja, ni naključje, da zboli za kakšno psihično boleznijo, na primer depresijo, in ni naključje, da se poigrava z mislijo o ločitvi, ki pa jo tako tudi realizira. Ko to slednje razodene partnerju, ga novica zadene kot strela z jasnega. Da si nikoli v življenju ni mislil, da se njemu, njima lahko kaj takšnega pripreti.
Sedaj bi naredil vse, čisto vse, da bi popravil, kar je zelo težko popraviti. Pripravljen je obuditi stare romantične večere, se odpovedati pitju piva s prijatelji, skrajšati delovnik, ji v vsem ugoditi, da bi rešil zvezo, zakon. A za njo je že prepozno. S svojimi dejanji je zdaj nazorno pokazala, kar je nemo vpila in kričala že leta, morda celo desetletja, pa je partner sploh ni resno jemal.
Šele zdaj je dojel, da izgublja ljubljeno osebo, ki mu pomeni več, kot si je kdaj predstavljal. Gre za drago življenjsko šolo, ki jo oba – on in ona – na koncu zelo drago plačata, pa ne z denarjem, ampak z ranjeno dušo.
Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
