danaja-lorencic

Šele ko je začela pisati knjigo o anoreksiji, je sociologinja Danaja Lorenčič začela delati stvari, ki jo osrečujejo.

Vseskozi storilnostno naravnana se je našla v pisanju, ki je njena strast. S pomočjo pisanja knjige se je tudi spopadla s svojim najhujšim sovražnikom, anoreksijo, ki jo je 'ujčkala' dobrih deset let, zdaj pa te izkušnje deli s slušatelji na različnih predavanjih in tudi z bralci njene knjige Ana v meni.

Osebne izkušnje z anoreksijo ste se odločili zapisati in spomladi je izšla knjiga Ana v meni.

Danaja: Lani ob tem času sem knjigo zaključevala in bila sama svoj urednik s fazami, ko nisem verjela vase in ko sem verjela. Mislila sem jo poslati manjši založbi, najbolj realno pa se mi je zdelo, da bi izšla v samozaložbi. Razmišljala sem že o tem, koliko denarja od prihrankov bom morala porabiti za to.

Potem pa sem doumela, da je moj namen, da knjigo dobi v roke čim več ljudi, ki jih nagovarja, predvsem sem tik pred izdajo imela popadke, da bo knjigo mogoče dobil nekdo, ki ima enake težave in se mu zdi, da je čudna oseba, ko pa jo bo prebral, ne bo imel več tega občutka. Želela sem si, da je to kdorkoli iz Slovenije. Ko tako razmišljaš, veš, da moraš knjigo poslati največji založbi. Tako sem jo poslala Mladinski knjigi.

Ste v Mladinski knjigi koga poznali?

Danaja: Nikogar, poslala sem jo urednici Neli Malečkar, ki me je povezala z drugo urednico, Urško Kaloper, ki je bila najbolj primerna urednica. Menim, da se morata najti dve osebi, kakor sva se midve.

Sploh ne najdem besed, s katerimi bi pohvalila najino sodelovanje. Urška je knjigo prebrala in mi odgovorila, nadaljevalo pa se je z dobrim sodelovanjem. Knjiga je prišla v roke nekomu, ki je vanjo verjel vsaj pol toliko, kot sem jaz. Urška je vanjo verjela še bolj. Bilo je precej popravkov, toliko vsega, delam pa lahko le s perfekcionisti. Vse skupaj bi še enkrat podoživela. Za njo je to bilo nehvaležno delo, ker je bilo drugače kot urejati druge knjige. Je, kot bi nekomu urejal dnevnik.

Kako ste se počutili med pisanjem knjige, ko ste šli čez vse izgubljene grame?

Danaja: Zame je to bila zelo velika preizkušnja, ker sem se morala prepustiti in je kontrolor v meni moral postati oseba, ki nekomu zaupa. Urški popolnoma zaupam, prav tako vem, da bom naslednjo knjigo delala z njo, če bo le možno, kakor tudi, da je v redu, če nekomu zaupaš, saj ima nekdo drug drugačen pogled, več izkušenj. Videlo se je, da verjame v knjigo. Zato vseh popravkov nisem jemala kot nekaj groznega.

Kaj tako groznega je bilo v vas?

Danaja: Omejitve, ko veš, da delaš nekaj narobe, se obnašaš kompulzivno, pa ne moreš nehati. Omejitve in občutek, ki se še vedno pojavlja, recimo, pred magisterijem: ''Ali bom naredila magisterij?''

Gre za nezaupanje vase?

Danaja: Drugi so pričakovali desetko, ki sem jo tudi dobila, a sem si ponovno mislila: ''Zakaj sem dobila desetko?'' Z njo sem si potrdila, da vem, da zmorem, pa sem vseeno imela ponovno določena pričakovanja do sebe. Ne znaš uživati, se sprostiti in umiriti v nekaterih stvareh. Zdaj je bistveno lažje, ampak če gledam nazaj, je vse moralo biti popredalčkano.

Kdaj ste začeli predalčkati?

Danaja: Po mojem zelo hitro, bolj ali manj sem to stalno počela. Rada imam, da je vse po pravilih, da se počutim bolj varno. Mogoče je to obsesivno-kompulzivna motnja, saj petkrat preveriš, ali si zaklenil, in podobno. Tudi to, da za neko predavanje pripravim trikrat in vadim naglas. Ko sem pela, sem svoj nastop vadila v petah. Da se počutim bolj varno, za sabo besedilo preberem petstokrat.

Ste razgledani, izobraženi, veliko ste potovali, doživeli, prebrali, tudi magistrirali ste, pravite, da je tudi družina razgledana, a ste vseeno zašli v vrtinec anoreksije. Kako si to razlagate?

Danaja: V družini smo vsi naravnani storilnostno, saj vsi veliko delamo. Tudi ko mi rečejo: ''Verjetno so krivi starši,'' rečem: ''Če so krivi, da so me vzgajali v duhu, da je treba pošteno delati, biti iskren, do ljudi pravičen, dober ...''

Mogoče je najhujša stvar, ki sta me jo naučila, ta, da je vedno treba misliti na druge. Če je to to, potem sta res 'grozna' starša in sta nekaj naredila zelo narobe.

To, da sta vas vzgajala v duhu altruizma?

Danaja: Nisem našla meje. Ko sem prebrala Pestrno, me je povsem pretreslo. Tudi močna stopnja empatije je v meni prisotna že od nekdaj. Ponoči nisem spala, ker sem videla prizore lačnih otrok v Afriki, in sem potem izbrala lakoto za način življenja.

Ste se poistovetili s temi otroki?

Danaja: Ne vem, teorij je milijon. Tudi ko sem magistrirala, sem razmišljala, da porabiš pet let, da ugotoviš, ali je mama kriva, nakar ugotoviš, da je možno, da je kriva ali ni ... Razmišljala sem, da bom na zagovoru magisterija, če me bo kdo zafrkaval, zapela pesem Severine in Novkovića: ''Je sploh pomembno, kdo je kriv?'' Od takšnega razmišljanja nimam nič, treba se je pobrati.

Ste bili od nekdaj neješč otrok?

Danaja: Prvih šest mesecev sem bila povsem po pravilih, jedla sem natančno toliko, kot je bilo potrebno, nisem bila presuh otrok. V osnovni šoli sem bila blazno vitka, v gimnaziji pa sem se pri sladkih šestnajstih zelo zredila. To me je verjetno malo vrglo, saj so okrog mene bile skoraj same vitke punce, jaz pa sem imela skoraj 60 kilogramov. Pa niti nisem bila tako močna, le videla sem se tako, pa tudi to, da sem imela slabe ocene, mi ni bilo všeč.

Se niste dobro počutili v svoji koži?

Danaja: Nisem se počutila varno in dobro, kakor tudi nisem imela pozitivne samopodobe in sem se tolažila s hrano, kar jih ogromno počne, in pride do začaranega kroga. Tolažiš se s hrano, potem stopiš na tehtnico, nakar ne znaš nehati. Še posebej, če imaš rad sladkarije, kot jaz. Te so kar padale. En trenutek v ustih, naslednji na bokih. Pri šestnajstih je to zelo neugodno, še posebej zato, ker sem na videz nekaj dala. Blazno dobrih ocen tudi nisem imela, tako da se nisem mogla nikjer samopotrditi.

Ste kaj naredili, da bi to spremenili?

Danaja: Stalno sem iskala, sprva ples, pa tudi ta ni bil tisto. Najbolj noro je bilo, da sem začela dieto, najprej zdravo dieto, kar se mi je zdelo 'vau', saj sem se tudi bolje počutila. Naenkrat sem v četrtem letniku gimnazije imela boljše ocene, četudi tudi zato, ker ni bilo več fizike. Mislila sem: ''Manj ko tehtam, več veljam.''

Potem sem prišla na FDV v Ljubljano, kjer so kolegice bile zelo lepe in urejene, pa tudi intelektualno so bile razgledane, pametne. Rada se družim z lepimi ljudmi, ki imajo tudi vsebino. Tako sem hujšanje povezala s tem, da bom bolj uspešna, če bom suha, kar nekako sporočajo tudi mediji. Nakar to sporočilo kar ostaja v tebi: ''Okej, sem vedno boljša verzija same sebe, pa manj tehtam.''

Ste bili sami sebi motivacijski trener?

Danaja: Ja, saj je tudi držalo, padali so znanstveni članki, pisala sem kolumne, ki so jih objavljali, vseeno pa sem bila ves čas negotova.

Ste se sploh poznali, ste se vprašali, kaj bi v resnici radi?

Danaja: Ne, misel na to temo si bom sposodila od Laurie Penny, ki piše za Guardian. Napisala je Unspeakable Things, knjigo o pridnosti, ki ubija; namreč zakaj hujšamo, delamo magisterije, pišemo, kuhamo, počnemo vse to. Zaradi potrebe po ljubljenosti.

Se imate radi?

Danaja: Mislim, da v veliki meri ne. Ljudi imam sicer zelo rada, sploh ženske, s katerimi hitro spletem prijateljstva.

V knjigi ne razsipate s čustvi. To velja tudi v vašem odnosu do sebe?

Danaja: V knjigi prevladuje razum. Nisem delala stvari za dušo, zdaj jih počnem. Druga knjiga bo drugačna, prva je bila napisana racionalno, napisala jo je še tista verzija mene, ki še ni odprla srčne čakre, ki si jo zdaj odpiram, in je drugače.

Kako je to videti konkretno?

Danaja: Za vse, kar počnem, se najprej vprašam, zakaj to počnem; ali zato, ker uživam. Tudi ne tečem več zato, da bi hujšala. Zaradi anoreksije se moram še vedno vprašati: ''Zakaj grem teč?'' Počnem stvari, ki me veselijo, in grem za tem. Mogoče tudi kdaj kaj preveč bleknem, komu tudi povem, da ga imam rada.

Si upate biti manj perfektni, človeški, nepopolni, zmotljivi?

Danaja: Do sebe ja, če pa bi z nečim neposredno lahko poškodovala druge, potem ne. Tudi hladilnik odpiram ob enih, treh ponoči, česar prej nisem delala. Dovolim si tudi kakšne drobne napake.

Zanimivo je, da ste se kljub poučenosti o anoreksiji zelo dolgo slepili.

Danaja: To je bilo moje območje udobja, ki mi je dalo varnost, tudi če je vse drugo razpadlo, sem imela svojo težo. Šlo je za odpovedovanje, privlačilo me je to, da sem zmogla, česar drugi niso.

So vam ljudje zaradi tega ploskali?

Danaja: Različno, ampak tisti, ki me imajo zares radi, niso nikoli. Z vidika mojih bližnjih, družine je vedno bila skrb.

Ste si pomagali tudi z bruhanjem?

Danaja: Pred bruhanjem imam strah, bolj sem pazila, kaj in koliko pojem, pa tudi tekla sem in se 'prekurila' z delom. Res pa je, da sem odvisna od čokolade.

Koliko ste potrebovali, da ste si priznali, da ste bolni?

Danaja: Deset let. Pri tridesetih sem prišla v ordinacijo zdravnice, ki je družinska prijateljica, in rekla, da sem anoreksična. Takrat sem imela 43 kg.

Vas ni nihče že prej na to opozoril?

Danaja: Ne, redkokdo si je upal, ker sem imela 500 tisoč obrambnih mehanizmov. O anoreksiji sem vedela vse, na koncu sem vedela več od profesorice Vesne Vuk Godina, kar je bil namen, saj morajo njeni študentje zadeve bolj premisliti od nje, o motnjah hranjenja sem vedela bolje od vseh. Res pa je, da je anoreksija tudi tematika mojega magisterija.

Vprašala sem se: ''Zakaj hočem to temo?'' Lagala sem si, da zaradi prijateljic, saj sem rekla, da nikoli ne bom študirala nečesa, kar je moj problem. Mama mi je povedala, da tega ne delam. Me je pa tekst osebno nagovoril, zažrla sem se v vse pore motenj hranjenja.

Freuda zdaj nekaj časa ne bi brala, pa tudi prav, da sem ga. Nihče ni mogel predreti moje obrambe, bila je hujša kot berlinski zid. Navsezadnje sem se lahko branila z vprašanji: ''Povej mi, a delam kaj narobe?'' Glede tega mi nihče nič ni mogel oporekati, hodila sem v službo, pisala znanstvene članke, študirala, takrat imela ljubeče razmerje, in tudi fant ni mogel imeti pripomb, ker sem vse naredila.

Česa v zvezi s sabo se tako bojite?

Danaja: Ne zaupam si, da bom dovolj dobra in izpolnila pričakovanja. Hočeš, da te imajo ljudje radi, in to vsepovsod. Sogovornike sem že imela, le sebe nisem poslušala, to je. Če sebi ne prisluhneš, imaš lahko milijon ljudi, ki so ti pripravljeni prisluhniti, dati ramo, ampak če si ne dovoliš zjokati se, slišati, te noben drug ne more.

Se vaš notranji otrok ni oglašal, zahteval svojega?

Danaja: Je, pa sem ga vedno utišala z lakoto, na katero se je moral navaditi, potem se je moral navaditi, da stalno dela. Moji straši nikoli niso bili takšni do mene, bili so ljubeči, to sem nosila v sebi, zato pravim, da moraš za anoreksijo imeti dispozicijo.

Res ste se dobro mučili.

Danaja: Ja, ker sem vedno imela toliko ljubezni. Bili smo ljubeča družina in sem se morala malo kaznovati. To je nekaj v tebi, saj to počne dosti ljudi, nekateri z alkoholom, nekateri s hrano, nekateri pa z ničimer. Tisti, ki z ničimer, so srečni. Verjetno so to normalni ljudje, čeprav je normalnost izraz, ki ga sovražim, ker gre za relativen pojem.

Da ste se deset let tako preigravali?

Danaja: Deset let sem bila sama sebi najhujši sovražnik.

Kdaj je šla kaplja čez rob?

Danaja: Vsak dan sem se obsesivno tehtala in vedela, da ne bo več v redu, ko bom imela 43 kg. Kakorkoli me racionalnost kaznuje, me tudi rešuje.

Če je tehtnica kazala 0,2 kg več, je že bilo grozno. To je edino, kar imaš, saj ne moreš kontrolirati, kaj bo prinesel dan. Lahko pa v tistem dnevu poskrbiš, da bo tehtnica naslednji dan kazala manj. Ko to danes slišim, se mi zdi bolestno, grozno. Tudi ko se pogovarjam s kakšnimi mlajšimi puncami, ki imajo ta problem, jih več ne razumem.

Ste zdaj povsem zunaj tega?

Danaja: Nikoli ne bom rekla, da sem povsem zunaj tega. Tega si ne upam povedati, tudi knjiga ni tako napisana. Ne bom Christiane F. iz knjige Mi, otroci s postaje Zoo, da bomo čez 20 let brali nadaljevanje. Zaupam, da ga ne bomo, menim, da lahko pišem še o marsičem drugem. Da sem z vsakim dnevom za korak bolj stran od tega, je to Sizifovo delo in breme.

Zgodi se tudi to, sicer zelo redko v zadnjih nekaj mesecih, da bi se pregrešila in ne bi jedla. Podobno kot pri kajenju, ko sem pod stresom, pač ne jem, drugi pa kadijo ali jedo, nekdo pije. Ne upam si reči: ''Zdaj sem osvobojena in nisem več žrtev.'' Nisem več žrtev tehtnice, ker se ne tehtam, nisem več žrtev tega, da zvečer ne bom jedla. Jedla bom, če sem lačna.

Gre življenje naprej?

Danaja: Ja, sploh zato, ker sem cela dvajseta leta preživela tako. Škoda bi bilo, da bi tudi trideseta, ki so baje najboljša leta v življenju.

Svoje izkušnje prenašate na druge?

Danaja: Predavam po šolah, kamor me vabijo, tudi na fakulteti, ampak zdaj z osebnega vidika. Prej sem predavala s strokovnega, ker sem to študirala pri Vesni Vuk Godina. Ko zdaj pridem z osebno zgodbo, je to drugače, otrok se to dotakne. Ne vem pa, ali naj bom vesela zaradi tega, ker se knjiga dobro prodaja, ker to pomeni, da ima toliko ljudi ta problem.

Niste pomislili, da se v njej najdejo tudi tisti, ki imajo kakšne druge težave?

Danaja: Tudi prijatelj mi je rekel: ''Upam, da veš, da to ni le knjiga o motnjah hranjenja, ampak bistveno več.'' To sem opazila, ker se ogromno ljudi, ki nikoli niso imeli težav s hranjenjem, v knjigi vseeno prepozna. So perfekcionisti, stalno morajo biti v redu, pa ne zato, da bi pokazali drugim, da so boljši. Gre za to, da so nesamozavestni, česar večina ljudi ne razume. Ne gre za potrjevanje, da se bom hvalila, kaj vse zmorem, temveč za strah, da ne bom razočarala sebe.

Za revijo Lisa napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Preberite tudi:
Sorodni članki
None

Maja Malnar: 'Imela sem le 39 kilogramov'

Maja Malnar, nekdanja članica skupine Sexplosion, ima pri 20 letih za sabo že zelo težko preizkušnjo. Pred dobrim letom je začela trpeli za anoreksijo, vendar ji jo je uspelo...

Neusmiljen boj z bulimijo: Ko sreče ni od nikoder

Pretresljiva zgodba s srečnim razpletom o padcu na najnižjo točko v življenju.
None

Špela Kranjec o 9-letnem boju z anoreksijo

"Nikoli ne bom pozabila tega dela svojega življenja’", pove Špela. "To so leta, v katerih sem o sebi mislila le najslabše in se v najhujših trenutkih celo spraševala o smislu...
Liza

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Liza

Naročite se na revijo Liza:

04 511 64 44 spletni nakup

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Najbolj brane vsebine

12 stvari, ki jih samozavestni ljudje ne delajo

Prijemi, s katerimi poskrbite za več samozavesti in boljše počutje.
Več...

4 načini, kako slišati sebe (in to ni meditacija)

Vsi lahko prisluhnemo svoji intuiciji, le naučiti se moramo prepoznati, kateri glas je pravi. 
Več...

Kaj lahko vprašate partnerja namesto “Kako si?” - 20 vprašanj

Komunikacija je eden pomembnejših stebrov razmerja, zato poskrbite, da bo med vama tekla gladko.
Več...

6 zdravilnih lastnosti kakija

Kaki je prava mala zakladnica hranilnih in zdravih sestavin. Poglejmo si, na kaj vse blagodejno vpliva. 
Več...

Cimet - top začimba, ki nas zdravi

Nekoč izredno cenjena začimba danes postaja priljubljeni pripomoček v boju proti raznim tegobam, ki se tičejo zdravja in lepote. Preberite, na kakšne načine lahko uporabite cimet.
Več...

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri