To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Nelogičnosti, ki jih razumete le, če hodite spat ob poznih urah

Nelogičnosti, ki jih razumete le, če hodite spat ob poznih urah (foto: Shutterstock) Shutterstock
29. 8. 2019 Vir: liza.aktivni.si

Za odraslega človeka se spodobi, da ima urejen spalni ritem.

Da se ob primerni uri skobaca v posteljo, kar mu omogoči, da naslednji dan ni videti kot slabo animirana človeška usedlina. Svet namreč zelo ceni ljudi, ki vstajajo zgodaj, celo tako, da so si zanje zamislili tisti pregovor o zgodnji uri.

Na drugi strani smo potem spalni delinkventi, ki ne vemo, kaj je to zlata ura, ker smo preprosto ujeti v bioritem, ki nam ne dovoli spanja pred poznimi nočnimi urami.

Kar posledično pomeni, da nas vsi tisti, ki stavijo na pregovorne zlate ure, obsojajoče smatrajo za neodgovorne in neresne, saj ponočevanje vendarle pripisujemo zgolj najstnikom, našopanim z energetskimi pijačami, ki se ob nečloveških urah obmetavajo s Snapchati in potem prespijo prvi dve šolski uri.

Svet odraslih, ki hodimo spat ob poznih urah, je zato prav poseben svet. Svet s svojimi pravili in s svojimi, precej specifičnimi zgodbami, prežetimi z zabavnimi skrivnostmi in veliko zehanja.

Če verjamete, da je smisel življenja čim prej se pognati iz postelje in se z lično aktovko podati v poslovno obarvan dan, potem se v teh prigodah ne boste prepoznali.

Če pa tole berete ob dveh ponoči in obenem razmišljate, ali bi pozni uri navkljub popili še eno kavo, potem dobrodošli.

Noč je najboljši del dneva za kreativno delo

Če v življenju počnete stvari, ki ne potrebujejo dnevne svetlobe (vrtnarjenje in inštrukcije uporabe sončne ure torej odpadeta), ste verjetno že ugotovili, da je ponoči presenetljivo dober čas za ustvarjanje.

Razlogov je lahko več. Kolegica, ki se ravno tako ukvarja s pisanjem člankov, pravi, da je to bojda dokazano najboljši čas za kreativno delo, ker se možgani umirijo, okolica pa ponuja minimalno dražljajev. Jasno – večina tistih, ki sicer čez dan povzročajo motnje in dražljaje, takrat namreč spi.

Kar se zdi precej logično. Ponoči je atmosfera mirna. Obdan si s tišino in odstotek možnosti, da te nekdo zmoti s klicem, trkanjem na vrata, objemom ali drugimi nadležnostmi medčloveških interakcij, je zanemarljivo majhen.

Ponoči namreč vse te stvari postanejo nadvse nevljudne, kar je odlična novica za tiste, ki za normalno obratovanje potrebujemo mir in tišino. Obenem pa v tem času druge reči, ki so čez dan nesprejemljive, nenadoma postanejo celo čisto normalne.

Recimo pogovarjanje s samim seboj. Za nekatere znak staranja in kronične osamljenosti, za pisatelje pa odlično ustvarjalno orodje, saj s to metodo lažje oblikuješ strukturo svoje zgodbe in stavke, ki jih želiš spraviti na papir (pardon, zaslon). To seveda počneš, odet v najbolj udobna in posledično socialno najbolj nesprejemljiva oblačila, svoje govorjenje pa dopolnjuješ še z ročnimi kretnjami. Ker so, ironično, to stvari, zaradi katerih bi večino ljudi pospremili iz kavarne, nikoli nisem razumel piscev, ki svoje tekste ustvarjajo v kaosu gostinskih obratov.

Noč je najboljši del dneva za ukvarjanje s samim seboj

Ponoči se lahko človek končno posveti samemu sebi. Ne samo zato, ker je manj motenj, ampak tudi zato, ker se ponoči ne dogaja čisto nič drugega. Program na televiziji je nekje po 11. uri zvečer katastrofalen, saj televizijske mreže predvidevajo, da takrat nihče ne gleda televizije in zato lahko brez slabe vesti vrtijo slaboumne informativne oglase o še enem magičnem nedrčku ali pa ponovitve 13 let starih filmov.

Tudi internet je ponoči bolj žalosten. Evropski del populacije, ki sicer benti na forumih, spokojno spi, zato je debat manj ali pa je treba zaviti med ameriške uporabnike, ki pa tako ali tako še kar jamrajo samo o Trumpu.

Včasih se mi zazdi, da bi ponočevanje lahko izkoristil za igranje video iger, a brez prijateljev, s katerimi običajno igram, se tudi ta aktivnost zdi dolgočasna. Tu in tam sem se sicer poskusil družiti z drugimi ponočnjaki, ki so spanje zamenjali za nažiganje video iger, a moram priznati, da so ti preveč posebni celo za moj okus.

Tako ne preostane kaj dosti drugega kot to, da se ponočnjaki ukvarjamo sami s seboj. Razumem, da se ljudem, ki se zjutraj zbujajo po normalnem ritmu, zdi, da samo patološki čudaki potrebujejo čas zase sredi noči, a sčasoma to postane prav ljubka rutina.

Uredimo si misli, razmišljamo o načrtih za naslednji dan, si privoščimo kakšen pozen obrok (ker je vse, kar ponuja omembe vredno prehrano, zaprto, se moramo znajti sami, zato je to čas za ‘junk’ prehrano) ali pa celo vržemo v pranje še eno rundo perila, ki smo jo sicer mislili zagnati naslednji dan. Noč ima svojo moč – in poceni električni tok.

Ponočnjaki smo presenetljivo defenzivni glede svojega spanja

Biti ponočnjak obenem pomeni, da živiš v nekem konstantnem prepletu razumevanja, da je treba spati, in želje, da nikoli ne bi spal. Za nas je ideja, da bi šli v posteljo pred drugo uro ponoči, romantična zamisel.

Kot otrok, ki reče, da ko bo odrastel, bo gasilski avto, je za ponočnjake normalni čas za spanje nekaj, kar se zdi nedosegljivo, a obenem ostaja del nekih naših daljnosežnih sanj. Ker problem pri večini ponočnjakov ni, da ne maramo spanja (ali pa, da ne moremo spati), ampak da imamo preveč radi svoje budno stanje.

Vseeno pa vemo, da je spanje nujno. Da ko pride, se mu ni smiselno upirati. Glede na ustaljeni ritem seveda pride ob čudnih urah, kar je pogosto nekompatibilno s partnerji, ki spijo kot civilizirani ljudje.

Sinhronizirane spalne navade v parih so za številne nedosegljiv mit, ponočnjaki pa pri tem doživljamo še dodatne travme. Vedno znova se moramo upirati in argumentirati, zakaj ob enajstih zvečer ne moremo preprosto “ležati ob partnerici in čakati, da nas prevzame spanec”, obenem pa z vso ihto branimo tiste 3 ure in 47 minut spanja, ki si jih odmerimo na dan.

“Ves dan sem uničen, če me zbudiš enajst minut prej, preden imam budilko,” je pogosto glasno odmevajoč klic pri nas doma, ko se draga v zame nemogočih urah preveč glasno ureja za službo in mi krati moj že tako skromni spanec.

Vedno se sprašujem, kaj točno je tako pomembnega ob šestih zjutraj, da se ona (in kup drugih ljudi, seveda) vsako jutro zbudi s takšno vnemo. Ali kaj zamujam, če se nikoli ne zbudim pred osmo uro? Imajo ljudje, ki zjutraj vstajajo zelo zgodaj, kakšno čisto svoje rokovanje? Se pogovarjajo o skrivnostih, o katerih se čez dan molči?

In tako kot jaz ne bom nikoli dobil odgovorov na ta vprašanja iz prve roke, moja draga – in njej sorodni mučeniki, ki jih budilka zbuja ob strašljivo zgodnjih urah – nikoli ne bo razumela, kako čudovito je lahko življenje v zavetju poznih nočnih ur.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri