Naloga najstnikov je, da preizkušajo meje, ki jih postavijo starši, naloga staršev pa, da pri danih mejah vztrajajo. A kaj storiti, če se starš skorajda boji lastnih otrok?
Po svetu vedno hodim z odprtimi očmi in opazujem okolico. Pa v četrtkovem jutru na 'svoji' črpalki, na kateri vsak četrtek kupim svoj izvod naše ljube Lise, opazim, da prodajalka znancu govori, kaj ji je spet ušpičil najstniški sin.
Ker ne 'šparam' jezika, takoj 'pofirbcam', kaj je bilo, saj imam tudi sama najstnico v hiši. Izvem, da ji je sin pri 13 letih rekel, da naj mu neha težit, in gospa je bila povsem iz sebe in ogorčena do 'fundamenta'.
Vsekakor jo razumem, da je bila prizadeta in jezna, da ji je sin sploh lahko izrekel kaj takega, pa vseeno se ne čudim in dokaj dobro razumem mehanizme, ki so pripeljali tako daleč, da je to izustil.
Postavljanje in preizkušanje mej
Sva še malce pokramljali, pri odhodu pa si nisem mogla pomagati in sem bila 'pametna' s svojo filozofijo, da je pač naloga najstnikov, da preizkušajo meje, ki jih mi kot starši postavljamo, naša naloga pa je, da vztrajamo pri danih mejah, ki so seveda postavljene predhodno in jih najstnik razume.
Ko jih krši, naj tudi ve, da je za to predpisana neka sankcija, ki pa naj bo tudi že vnaprej opredeljena. Kazen kot sama po sebi nima smisla.
Najstnik kot odraščajoči mladi človek je zelo občutljiv glede sebe, svojega telesa, identitete, ki jo gradi, in glede tega, kako ga drugi vidijo. Starši, ki svoje mlade ljudi ljubimo in spoštujemo, jim poskušamo ta prehod iz otroštva v odraslost omiliti s pomočjo postavljenih dogovorov ali mej, kakor vam ljubše. Se sliši paradoksalno, kajne?
Pa ni, saj tako kot majhni otroci potrebujejo pravila in prepovedi, ki jih tisočkrat izrečemo, da jih dete ponotranji, enako potrebujejo tudi najstniki gabarite, znotraj katerih se lahko varno gibljejo.
Če se povrnem k zgoraj omenjeni prijetni gospe, je verjetno ostala začudena zato, ker ni pomislila na to, da sin pač raziskuje, do kod mu bo mama pustila. Ko je povedala, da sta imela resen pogovor in da mu je opredelila, kaj pomeni spoštovanje, skrb in odgovornost, sta lahko naprej komunicirala še bolj kvalitetno. Zdrava pamet gospe mi je bila zelo všeč.
Če se vrnem k nam, staršem, kjer se nekateri skorajda bojijo lastnih otrok, ki so postali pravi mali razvajeni egoisti in ki mislijo, da se svet vrti zgolj okoli njihovih potreb, je treba jasno in glasno povedati, da smo za takšno situacijo krivi mi sami, starši.
Ko je bil čas za dogovarjanje o mejah, ko smo otroke varovali kot kap vode na dlani, ko jim nismo pustili se znoreti v peskovniku, da se ne bi morebiti umazali, smo jim dovolili, da postanejo oni naša avtoriteta, kar pa je veliko pretežko breme za odraščajočega otroka, saj iz majhnega otroka počasi raste najstnik, ki misli, da je edini na svetu in da je vse njegovo.
Ko je enkrat mlad človek prepričan, da mu je vse dovoljeno, potem je pot do tega, da spozna, da to ni res, zelo naporna in velikokrat neuspešna, tako za starša kot otroka.
Kaj pomeni neuspešna?
S tem mislim na pretrganje tistih primarnih vezi, ki nas vežejo med seboj. Ko enkrat na čustveni ravni 'izgubimo' otroka, ko nam ne želi in noče ničesar več povedati o sebi, svojem notranjem doživljanju vrstnikov, šole, avtoritet, česa se boji in kaj si želi, tedaj se res zamislimo.
S pritiskanje in zahtevanjem, da nam mora povedati o tem in onem, ne bomo ničesar dosegli, razen tega, da se nam bo še bolj odtujil.
Kar v dani situaciji (za nazaj pač ne moremo ničesar spremeniti) lahko kot starši naredimo je, da najstniku ljubeče povemo, da ga ljubimo, spoštujemo njegove misli in da so vrata našega doma vedno odprta za njega.
Omilimo njegovo napetost in tesnobo, ko se bori za svoj košček prostora pod odraslim soncem.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
